Sprehajal sem se po Pragi v časih prevedb socializma v kapitalizem. V dokaz naprednega časa so v mestu že delovale menjalnice denarja. V žepu sem imel nekaj nemških mark, potreboval pa sem češke krone. Tik pred menjalnico me je prestregel mladenič in mi ponudil dvoje. Najprej precej boljšo menjavo od uradne, čeprav ne toliko, da bi bil že zaradi tega sumljiv. Potem pa še lastno stisko, ker on zaradi določenega razloga ne more menjati denarja, saj naj bi imel v potnem listu, ki ga mora pokazati ob menjavi, nekaj vpisano, kar je bila ovira. Kot poklicno izkušen v goljufijah sem ga prijazno zavrnil, a je podobno prijazno vztrajal. Z nasmeškom sem rekel, kaj pa, če je njegov denar ponarejen. Užaljeno se je obrnil in odšel, a se je čudežno spet pojavil pred menoj, ko sem že odpiral denarnico za uradno menjavo. Nič ni ponarejeno, je resno zatrdil. Kasneje sem moral priznati, da je govoril resnico. Želja po pomoči je bila močnejša in vzel sem njegove bankovce, ki jih je zvil tako, da so se številke sicer razločno videle. Manjši bankovci na vrhu in spodaj večji bankovec za 20.000 kron, vsaj tako imam v spominu. Po opravljeni menjavi je izginil v slogu vrhunskega čarodeja.
Ko sem hotel denar uporabiti, je postalo jasno, da najdražji bankovec niso bile češke krone, ampak bolgarski levi. Pristni, a že takrat vredni vsaj desetkrat manj od kron. Mala naložba se je mladeniču bogato obrestovala. Izkušenemu kriminologu precej manj. V splošno opozorilo sem leve shranil in uokviril ter obesil na steno svoje pisarne s samokritičnim komentarjem vred.