Sploh še nismo prišli do volitev, pa že slišimo glasove naveličanosti. Ne. Ne. Tako ne gre. Volitve so super. Ni problem v tem, da bi bili politiki, ki nastopajo, preveč zoprni. Prav nasprotno. Drug do drugega so preveč vljudni in gojijo maziljen jezik.
Kakšna škoda. Že je bilo videti, da bodo v Ljubljani vsaj županske volitve vznemirljive. Pa se je prejšnji notranji minister potem odločil, da ne bo kandidiral. Kako veličasten spektakel bi to lahko bil.
Pred dnevi sem v tradicionalni istrski restavraciji Baščaršija v Kopru sedel s kolegico, ki je zanj imela pripravljen celoten program. »Žico in panelne ograje, ki jih sedaj odstranjujejo z vzhodne meje, bi prepeljali v prestolnico. Ljubljano bi po originalnih načrtih iz leta 1942 obdali z žico in pod vodstvom inštituta za spravo tam organizirali soočenja.«
Infrastruktura je že vsa na mestu. Sedanji župan bi se lahko po urejenih cestah pripeljal z Bruderjevimi hruškami in razložil svoj program betoniranja vseh preostalih ravnih površin v mestu. Skočila bi na noge in si vse prerekala, ker sta oba ognjevita človeka.
Tako pa nič. Še ene predsedniške volitve na Drežnici, v katerih bodo imitirali predsedniške kandidate, ki si izposojajo ovčje kože in poskušajo vzbuditi vtis krotkosti. Še najbolj barvit kandidat ne zmore kaj več od tega, da bi bil črna ovca. Preostali so bolj ali manj enakih definiranih barv iz spektra sivine.
Predvolilne kampanje sploh ne slišimo. »Vi, vi, vi ... folirant,« je najmanj, kar bi morali slišati z ene strani. »Kaj pa davki, draga gospa moja?« »Nekam si jih vtaknite.« Takšna govorica je med predvolilno kampanjo popolnoma legitimna. »Jaz bi takšne, kot ste vi, poslal na Goli otok!« »Goli otok je bil za komuniste, Tito je socialne demokrate prve postavil pred zid.« Od kandidatov med kampanjo pričakujemo kar najvišjo stopnjo nestrpnosti, jeze in drugih destruktivnih čustev. Vsemogočnega lahko samo prosimo za milost, da katerega od njih spotakne, ko bo vihral z odra. Ampak to so redka veselja.
Razgreta čustva v predvolilnih kampanjah so dobra za politiko. Dobra so tudi za svetovni mir.
Starejši policisti v New Yorku radi pripovedujejo urbano legendo s konca sedemdesetih let. V mestu se je dogajalo nekaj čudnega. Med mladimi Portoričani in afriškimi Američani okoli Grand Avenue v Bronxu in tudi v drugih vzhodnih četrtih je začelo dramatično upadati število ubitih in ranjenih. Skupine, ki so ulice okoli svojih stanovanjskih blokov branile kot svoje suvereno ozemlje, so se obnašale, kot da so sklenile premirje. Ni upadlo število običajnih kriminalnih dejanj, ampak je bilo med mladimi manj vbodov z nožem, razbitih glav in krvi po tleh. Kaj se je zgodilo?
Na ulicah ni bilo več policistov kot prej, ni bilo novega ne državnega ne mestnega programa, ki bi razminiral odnose v cenenih soseskah. Odgovor je bil misteriozen. Pojavila se je nova glasba in z njo nova imena. Grand Master Flash. Kool Herc. Africa Bambaata. Začel se je hip hop, ki je potem šel naprej svojo glasbeno pot po vsem svetu in postal glasba novih generacij. Ob njem se je razvijal še bolj skrivnosten pojav. Breakdance. Danes se ga razume skoraj kot sodoben izrazni ples, ki je vpleten v moderna razumevanja umetnosti gibajočega se telesa.
V sedemdesetih letih pa je v getih New Yorka vplival na upad števila vbodov z nožem. Breakdance je bil subkultura mladih obeh spolov, ki pred seboj niso imeli predvidljive prihodnosti in so odraščali v okolju najstniškega nasilja, kjer se je tekmovalo v spretnostih uporabe britvice. V nekem trenutku pa so začele najstniške skupine med seboj tekmovati v plesu. Celotna kultura gibov je temeljila na zanikanju zakona težnosti in je bila bližje kvantni mehaniki kot Newtonovi fiziki. Mladi gangi so začeli na ulici tekmovati v sofisticiranosti plesa v okolju, kjer niti Bob Dylan niti Bruce Springsteen nista bila kulturni referenci. Gramofon je postal glasbeni inštrument. Namesto v metanju noža so tekmovali v hitrosti vrtenja telesa na lastni glavi z nogami, ki so v zraku zarisovale vzorce. Za kratek hip so se družbeni konflikti reševali na pločnikih s plesi dveh nasprotnih skupin z različnimi kulturnimi ozadji in istimi pravili gibanja telesa. Na Grand Avenue je bil nekaj časa mir.
Istemu cilju služijo volitve. Realni konflikti iz resnične družbe se prenesejo na oder in rešujejo na simbolni ravni retoričnega spektakla. Dobra predvolilna kampanja ves čas vzbuja vtis, da si bodo razbesnjeni kandidati skočili v lase in se začeli daviti. Vendar se v zadnjem trenutku zadržijo in konflikt do konca izpeljejo v nizu agresivnih replik. Breakdance. V resnici se jim ni treba niti psovati. Znotraj pravil bontona o javnem govoru se je mogoče kvalitetno skregati in kričati drug na drugega, ne da bi se omenjalo mame, družinske člane, domače živali in hišne številke. Politik je mojster izbire elegantnih sinonimov za žaljivke v več jezikih barvite politične skupnosti.
Bolj je kampanja ognjevita in si v njej vse prerečejo, več je možnosti, da se bodo v palačah oblasti vljudno pozdravljali. Politika je urejanje konfliktov z besedami. Služi temu, da volilci vihtimo svinčnike, ne pa nožev. Razočaranje je vključeno v ceno.
