In potem slišim prejšnji teden, po soočenju predsedniških kandidatov: Ti kandidati, pa to so res eni gasilci!
Pa zakaj gasilci, se nenadoma skoraj razburim. Reci bleferji, butlji, moroni, ne pa gasilci! Okej, v redu je, me je debelo pogledal sogovorec, saj nisem imel v mislih ta pravih gasilcev.
Moja čustvena reakcija je razumljiva. Pred mesecem dni sem naredila strašno neumnost. Pod večer sem šla zdoma in pozabila zapreti tendo na balkonu. Čeprav lepo piše: tende ne smete puščati odprte, ko vas ni doma! Ja, vem. Ampak ja, pozabim. In ko se, blizu polnoči, vrnem, vidim – veter jo je tako gnal, da je potrgal priponke in jo je z dolgo kovinsko palico vred zasukal na nadstrešek balkona! Skoraj me je kap, ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi se strgalo še platno in bi vse skupaj padlo na ulico. In sem poklicala gasilce.
Prišla sta takoj. Mirna in ljubezniva. Pogledala tendo, pogledala mene, ki sem bila od občutka krivde že podobna zlomljeni slamici. Me tolažila. (Tolažila, namesto da bi me nahrulila! Ali me vsaj po »moško« podučila. Nič od tega. Zgolj visoko profesionalno in človeško prijazno pojasnilo.) Privezala sta se, zlezla sta čez terasno ograjo stolpnice, rešila problem. Se poslovila, brez plačila, četudi sem po mojem zakrivila »povzročitev splošne nevarnosti«.
In ja, saj vem, ljudje nimajo v mislih pravih gasilcev, ko govorijo o »gasilcih na televiziji«, in vem, gasilci so dobili pomen »gasilcev« še v časih, ko je bilo katastrof manj, veselic pa več. V časih, ko je Miloš Forman s pravimi gasilci posnel enega najbolj smešnih filmov vseh časov, film Gasilski ples, ki pa ga je češkoslovaška oblast po sovjetski zasedbi razumela kot kritiko komunizma in ga »za zmeraj prepovedala« – zabavno, kako zlodej povsod zlodja vidi.
To so bili tudi časi, ko so nastajali odlični vici o gasilcih. Na primer oni: Na deželi gori kmetija. Gasilci brizgajo iz vseh cevi. Po akciji gasilec poroča poveljniku gasilske enote: »Nobena krava ni zgorela, vse krave so utonile.« Najbolj zabavno je, da so si jih večino izmislili sami (če niso bili resnične prigode). Na internetnem forumu Gasilci.org lahko preberete tega: Malo dvosedežno letalo je strmoglavilo naravnost na mestno pokopališče. Gasilci so iz razbitin potegnili že 43 trupel in še naprej vneto kopljejo! Na ta forum lahko prispevate tudi svoj vic. Redkokateri poklic premore toliko zdravilne samoironije.
Ampak seveda, ta kolumna ni namenjena vicem. Žal. Namenjena je sloganu, ki so ga gasilci minuli teden ob protestu pred parlamentom namenili politikom: »Za ljudi smo junaki, za vas smo bedaki.« In to drži. Gasilski poklic je postal vse drugo kot duhovita šala, nič več ne utapljajo kravic, še posebej poklicne čete ne. Gasilci so zaradi vse pogostejših naravnih, avtomobilskih, letalskih in drugih nesreč ter zaradi vse bolj nevarnih kemičnih požarov gotovo najbolj ogrožena poklicna skupina, fizično in psihično ogrožena. Oni so tisti, ki so se zastrupili v Kemisu, oni ob poplavah rešujejo ljudi (in ja, tudi krave), oni odstranjujejo ruševine ob potresih, režejo avtomobilsko pločevino, ki maliči telesa ponesrečencev, iščejo ostanke padlih letal in rešujejo muce z dreves. Za ljudi so zares junaki, na prizorišča ne tečejo ne s pištolo ne z brzostrelko, ampak z desetkilogramsko opremo, ki jo potrebujejo pri reševanju življenj in premoženja. Na svoji strani nimajo nikakršne vnaprejšnje, od države blagoslovljene avtoritete, kot policaji in vojaki, ampak le izplen svojega dela, ki pa ni odvisen le od njih, ampak od okoliščin, opreme in tudi sreče.
Kako prenašajo te napore, jih ne vprašamo, kako živijo s tolikimi videnimi tragedijami v sebi, še manj, in ko so polni strupenih plinov, kar pozabimo, da dejansko tvegajo življenje za nas. In da bi bila mera polna: 90 odstotkov poklicnih gasilcev dela še v prostovoljnih gasilskih društvih. Ker hočejo pomagati? Ker je v reševanju tudi zadovoljstvo, ki ga ima le redkokateri poklic? Ali zaradi veselic? Vsi motivi so dobri.
Mesece smo spremljali izsiljevanje policijskega sindikata za višje plače (in manjšo zlorabo vmes, s katero so hoteli priviti ministra Koprivnikarja), a so svoje dosegli. Vojaki stokajo, pa čeprav so ves čas na »suhem« (razen onih, ki gredo prostovoljno v tujino), gasilci, ki so na plačilni lestvici nižje od teh primerljivih poklicev, pa ne dosežejo nič.
Se je treba vprašati, zakaj? Verjetno ne. Policija in vojska sodita pod državotvorni ministrstvi, ki ju politika obožuje. Politika ima rada moč in represijo pri roki, nikoli ne veš, kdaj ti bo prišla prav (še pomnite Depalo vas?). Notranje ministrstvo je tudi v tem mandatu država v državi, državljanom in nedržavljanom sovražna (saj veste, vodni topovi in paralizatorji čakajo na vašo neposlušnost). Kako pa naj politiki za svoje politične obsesije uporabijo gasilce? Težko. Ti so po grapah in na strehah, kjer je slehernik v nesreči, neuporabni za politična prerivanja. Gasilci skrbijo za ljudi, in res je, za ljudi so resnično velikokrat junaki. Ravno zato jih politika ne sliši. Saj ne sliši niti ljudi.
