Tu me zanima škandalozna politika, ki nam vlada, ne vprašanje cepljenja. Z vidika podrejenega prebivalstva je boleče nekompetentna in nesposobna. Obenem je nadvse sposobna in usposobljena, ko gre za to, da se ohranja na oblasti in svojo oblast krepi in širi. Ta skoraj najvišji evropski komisar je po priznanju napak nadaljeval, da je zdaj prioritetna naloga, da delo nadaljujejo, dokler ne bo konca pandemije. »Potem pa lahko pogledamo, kaj smo naredili narobe in kaj smo naredili prav.«
Elementarna logika pravi, da bi bilo najprej treba pogledati, kaj so naredili »narobe«, ugotoviti napake, jih popraviti ter na tej osnovi delati naprej, da jih ne bi ponavljali. Enako velja za slovensko vlado: namesto da že straši z novimi »ukrepi«, bi bilo treba najprej ugotoviti (in to ne po janševsko), zakaj je bil položaj v Sloveniji med drugim valom med najslabšimi na svetu, sicer bo v tretjem valu samo še slabše.
Komisarjeva logika je drugačna. Obljublja, da bodo pogledali, kaj so naredili narobe, šele ko bo pandemije konec. Zato je velika verjetnost, da bodo napake nadaljevali in gradili na njih in delali nove in da pandemije ne bo konec – in jim zato ne bo treba pogledati, kaj so delali narobe, polagati računov ali odgovarjati za polomijo, ki prinaša smrt, duševne stiske in razsuva družbo. To je logika perpetuiranja oblasti.
Bridka ironija je, da se s tem v zvezi govori o evropski komisiji in komisarjih. V teh dneh, 18. marca, je obletnica pariške komune. Pred 150 leti so ljudske množice prvič v zgodovini prevzele – si vzele nazaj – državno oblast. Ta ljudska oblast je bila organizirana po komisijah. Ni hotela preprosto prevzeti kabinetov in ministrstev, kakor so jih imele prejšnje vlade v Franciji ali vlade v sosednjih državah. Zavračala je politično ureditev, ki je smrdela po privilegijih, se zavijala v skrivnostnost »umetnosti vladanja« in bila vzvišena nad družbo, ločena od nje, ji pila kri in jo zatirala.
Zamisel je bila jasna in preprosta: državljani izvolijo svoje predstavnike v upravnih in zakonodajnih telesih na podlagi splošne volilne pravice, ti pa opravljajo svoje delo, za katero so plačani kot kvalificirani delavci, razvidno, pred očmi javnosti in v korist skupnosti, ki so ji dejansko odgovorni. Odpoklicati jih je mogoče ob vsakem času. Ne delajo se nezmotljive, ne izogibajo se priznanju napak in so jih pripravljeni popraviti. Oblast je v službi komune, skupnosti, in ni niti dedna last, niti privatna lastnina, niti plen.
Več o tem je mogoče prebrati v novi izdaji Marxove Državljanske vojne v Franciji, ki je s spremno besedo Božidarja Debenjaka izšla ob obletnici. Moja poanta tu pa je, da je evropska komisija s svojimi komisarji v diametralnem nasprotju s komisijami pariške komune in s tem tudi s tradicijo in idejo ljudske in demokratične oblasti. Kako je to mogoče? Kako smo lahko prišli sem? Najenostavnejši odgovor je: z nasiljem.
Ko je delavski razred med revolucijo 1848 – to je bila tista »pomlad narodov«, ki je zajela tudi Slovence – prvič v zgodovini nastopil na političnem odru s svojimi interesi in zahtevami, ga je mlada liberalistična oblast krvavo zatrla. Pokazala je »blazno maščevalno okrutnost«, s katero je tudi poslej odgovarjala na »predrznost« vladanih razredov, če so terjali pravico, celo samo dostojno življenje. Podobno okrutno so v tisti revoluciji zatrli uporne kmete. Vse to pa je zbledelo v primeri z divjanjem, s katerim so leta 1871 pokončali pariško komuno. Tudi na truplih 28.000 pobitih pariških komunardk in komunardov se lahko danes 28 evropskih komisarjev poigrava z našo usodo in življenji.
Pariška komuna ni samo svetla točka v zgodovini bojev za družbeno pravičnost in politično svobodo. Je tudi del zgodovine kontrarevolucije, ki žene naprej zahodno zgodovino, bolje, s katero vodilne zahodne države ženejo naprej svojo in svetovno zgodovino, in je del zgodovine nasilja, s katerim se vladajoči razredi držijo na oblasti. To nasilje postaja vse bolj raznovrstno, različnostno in inkluzivno, invazivnejše, a tudi bolj pretanjeno, nikdar pa se ne odpove brutalni sili. Prineslo je neizmerno trpljenje, razdejanje in neštete vojne, ki so zdaj postale permanentne – tudi s 780 milijoni slovenskega davkoplačevalskega denarja, ki jih je ta vlada namenila za te namene, namesto za resnično varnost prebivalstva. Peljalo nas je v dve svetovni vojni in nas vodi v tretjo.
Ne gre pa samo za politično moč in njeno zlorabo. Med prvimi ukrepi pariške komune so bile omejitve ekonomske moči in odprava privatne zakonodaje tovarnarjev in podjetnikov. Liberalistična kontrarevolucija od zatrtja komune dalje metodično odstranja omejitve ekonomske moči ter postavlja veliki biznis izven dosega zakonov, obenem pa mu dopušča, da diktira nacionalne in mednarodne zakone ter postavlja svoje. Ko ti zakoni preglasijo vse drugo, evropska komisija morda prizna svoje »napake«.
