Najprej poglejmo, ali je makroekonomski in fiskalni učinek dogovora res tako ugoden, kot se zdi. Če izpustimo mehanizme, ki pomenijo dolžniško financiranje držav (dodatna posojila), so dejanski fiskalni učinki (nepovratna sredstva), preračunani na letno raven, okoli 2,5 odstotka BDP v EU (približno polovico iz razvojnega programa in polovico iz finančne perspektive). To je glede na tekoči povprečni fiskalni primanjkljaj v EU v višini okoli 8 odstotkov BDP sicer dobrodošla pomoč, vendar ne zagotavlja bistvenega pospeška gospodarske obnove. Tudi optimistično ocenjeni posredni pozitivni učinki ukrepov ne morejo nadomestiti škode, ki jo povzročajo podaljšanje koronakrize, trganje gospodarskih tokov in vztrajna negotovost glede poslovnih pričakovanj. Zniževanje primanjkljaja ali celo zahteva po njegovi ponovni odpravi do konca obdobja delovanja razvojnega sklada v letu 2023 bi pomenila vračanje preživelega koncepta fiskalnega stiskanja, saj bi zahtevala izrazito krčenje proračunskih izdatkov, dvigovanje davkov ali kar oba ukrepa hkrati. S tem bi izničili potencialne pozitivne učinke dodatnih spodbud in še bolj pospešili divergenčni gospodarski razvoj centralnih in obrobnih držav članic. Da ne gre zgolj za potencialno nevarnost, kažejo zahteve »varčnih« držav. Te pogojujejo pomoč z dodatnimi »strukturnimi« reformami, ki pa so v preteklem desetletju pomenile vsiljevanje nabora neoliberalnih politik za zaščito interesov upniških držav in prekomerno fiskalno stiskanje v dolžniških državah.
Način potrjevanja nacionalnih razvojnih programov je drugi pomemben dejavnik, ki bo določil naravo in uspešnost razvojnega programa EU. Načeloma drži, da se sredstva razvojne pomoči, še posebej nepovratni del, ne smejo spremeniti v darila, a je način potrjevanja lahko pomemben kamen spotike, ko gre za konkretno izvedbo. Odnosa med državo članico in evropsko komisijo ter drugimi članicami ni mogoče popolnoma objektivizirati z racionalnimi ekonomskimi kriteriji, saj temelji tudi na argumentih moči. To se je pokazalo ob uveljavljanju fiskalnega pakta in fiskalnih pravil. Če bo kvalificirana večina držav (začasno) lahko blokirala črpanje sredstev EU za nacionalne razvojne programe posameznih držav, bo zagotovo prišlo do političnih nasprotij znotraj EU. V tem primeru se bodo oblikovale nenačelne koalicije držav članic. Že samo preurejanje predloga razvojnega programa evropske komisije, ko so se ukinili ali skrčili najbolj propulzivni deli programa (delniški sklad za pomoč delujočim podjetjem v težavah, sklad za pravično tranzicijo in sklad za investicije v znanost), kaže, da se logika razmišljanja na ravni EU in med glavnimi državami ni bistveno spremenila. V isti okvir sodita tudi obnova in povečanje rabatov (popustov) najbolj razvitim državam, kar spreminja ključ potrebnih prispevkov držav članic v evropski proračun. Zaradi večjih rabatov in zmanjšanja skupnega zneska večletnega proračuna je bilo nujno krčenje kohezijskih sredstev glede na tekočo finančno perspektivo.
Med državami še niso znane primerjave, kakšen je neto rezultat med prejetimi dodatnimi sredstvi in potrebnimi vplačili v evropski proračun, ki bi pokazale stvarno sliko neto transferjev med njimi v obdobju 2021–2027. Priprava nacionalnih razvojnih programov bo, kljub pomanjkljivostim na evropski ravni, pokazala stopnjo učinkovitosti razvojnega planiranja in finančnega načrta posamezne države ter njeno sposobnost dobiti soglasje evropske komisije in drugih držav članic.
Za Slovenijo je bistveno, da končno pripravi državni program razvojnih politik (DPRP) z jasnimi ekonomskimi in finančnimi cilji ter instrumenti razvojnih programov (zdravstvo, socialna varnost, okolje, izobraževanje in znanost, digitalizacija in infrastruktura), ki bodo prioritetno dvigovali družbeno produktivnost in rast BDP. Pri tem bosta morala vlada in parlament pametno razporediti vire financiranja (nepovratna sredstva, posojila) tako, da bo učinek na BDP in javni dolg čim bolj ugoden. Nepovratna sredstva bi bilo smiselno uporabiti za programe javnih storitev, pri katerih so učinki na rast BDP posredni in dolgoročni. Posojila naj bi se uporabila za javne investicije v infrastrukturo in za spodbujanje podjetniških investicij v digitalizacijo, ki se lahko v daljšem časovnem obdobju same poplačajo in torej neposredno povečujejo družbeno premoženje. Takšen nacionalni razvojni program bo moral biti pripravljen bistveno bolje, kot je bila praksa v preteklosti z resolucijami o razvojnih programih in kot je še veljavna praksa »programskega« proračuna. Napake, ki bodo narejene v pripravi DPRP za obdobje 2021–2027, bodo imele dolgoročne negativne posledice, saj verjetno priložnosti za pridobitev nepovratnih sredstev v višini dveh milijard evrov v bodoče ne bo več. Dodatno zadolževanje za neučinkovite investicije bo poslabšalo javni dolg glede na BDP in s tem tudi strateški položaj Slovenije v Evropski uniji in območju evra.
Dejstvo pa je, da s sedanjo organizacijo in koordinacijo delovanja državna administracija na izziv ni dobro pripravljena in tudi ne spodbujena.
