»Po volitvah pa je vse drugače,« je Zlobec napisal septembra leta 1990, ki v uradni zgodovini Slovenje velja za prelomno leto. »Grdo me gledajo eni in drugi in tretji. Če se obregnem ob prenovitelje, sem nenadoma antikomunist in brcam mrtvega psa. Pa res ni ne okusno ne higienično, da bi se postavljal v vrsto lajajočih cuckov, ki so končno dobili svojo priložnost. Če zapišem kakšno bridko o novi samopašnosti, sem kot koristni idiot, ki opravlja umazane posle za petinštiridesetletne boljševiške diktatorje. Kakšna groza šele, če priznam – in to brez prisile – da pripadam Liberalni stranki, ker jo imam za edino, ki pusti posamezniku dihati po svoje in ki nedvomno zagovarja pluralizem in strpnost. Vojščaki ene resnice mi očitajo strankarstvo.«
Leta 1991 je ugotavljal, da »smo zdaj tu, kjer smo. V skorajda rasističnem preziru do včerajšnjih sodržavljanov. V shizofrenem odnosu do Evrope – na eni strani otročja idolatrija, na drugi škrtajoč bes nad njo, ker ne razume naše specifike in edinstvenosti.«
Takšni pogledi so v drugem desetletju enaindvajsetega stoletja običajni in samoumevni, na prelomu stoletja pa so bili redki. V resnici razen Jaše Zlobca ni ostal v spominu nihče, ki bi tako jasno razumel svoj čas in ga z mojstrstvom discipliniranega pisca obračal kot star plašček.
Iz različnih pisnih virov je razvidno, da Slovenija nima samo ene zgodovine. Šla je skozi več paralelnih zgodovin, ki se včasih kje križajo, večino časa pa tečejo druga mimo druge. Eno je zdaj že bolj ali manj uradna zgodovina osamosvojitve Slovenije, ki temelji na strmem nacionalizmu in vedno ožji peščici ljudi, ki so sami z nekaj prijatelji trpeli pod komunističnim režimom, ga z levo roko zrušili, z desno pa potem naredili državo. Ta je himnična. Druga govori o propadu idealne družbe enakopravnih ljudi, ki so se razleteli v izkoriščane posameznike in izgubili vsakršen nadzor nad svojo usodo. Ta je elegična. Obstaja junaška zgodovina, ki se nenadoma konča leta 1945, in ona druga, ki se mučeniško leta 1945 začne. Vmes je črna luknja. V različnih pisnih oblikah se obe iztečeta v učbenike sovraštva. Normalen človek od tega beži in se znajde v praznem prostoru.
Vendar prostor ni prazen. Obstajajo tudi zgodovine ljudi, ki so si izmislili svoje svetove in sproti pisali njihovo zgodovino. Jaša Zlobec je sredi osemdesetih let v Mladini pod psevdonimom Džuli Šviga ustvaril svoj svet, ki je bil izmišljen, vendar se je pokazal za resničnejšega od drugih na videz resnejših svetov. V njem se pojavljajo isti ljudje kot v drugih zgodovinah, vendar v presenetljivih vlogah. Leta 1985 je listal po partijskem tisku. »V roke mi je prišla številka Idej, jugoslovanske revije za teorijo sodobne družbe. Celotno številko sta pripravila marksistična centrala pri centralnih komitejih ZK Srbije in ZK Slovenije. Slovenski delež je kaj opažen, še toliko bolj, ker je predsednik programskega sveta Lev Kreft, v. d. glavnega in odgovornega urednika pa Igor Bavčar. Številka je posvečena ideologijam nove desnice, pravzaprav razkrinkavanju teh ideologij.« Danes besedilo deluje prav tako neresnično kot pred 34 leti. Vendar je vse res. Le glavni junaki so se nekoliko postarali.
Isto leto je v preroškem besedilu razporedil prijatelje na različne politične funkcije in položaje uporabil za psihološko karakterizacijo likov. »Niko Grafenauer in Dimitrij Rupel naj se v odprtem boju pomerita za mesto predsednika ideološke komisije zveze komunistov. Spomenko Hribar poslati za ambasadorja v Sovjetsko zvezo. Rastko Močnik naj postane zakoniti prestolonaslednik Majde Poljanšek. Za Janeza Janšo je treba prihraniti mesto vodje karavle na albanski meji. Za odgovornega urednika Dela bi bil nadvse primeren Bojan Korsika. Petru Božiču bi izjemno pristojalo mesto dekana na teološki fakulteti, Alenka Puhar pa bi takoj jutri lahko stopila na čelo kongregacije sv. Cecilije.« Čez dve strani takole še naprej razporeja celotno intelektualno Slovenijo tedanjega časa. Tako pišejo veliki duhovi. Še čez pol stoletja so vsi liki ohranili vse značilnosti, ki so jih kazali v časih krvavega komunističnega režima.
Ta je bil do Zlobca neizprosen. Leta 1972 so ga zaradi radikalnega študentskega aktivizma vrgli iz komunistične partije in mu za pet let odvzeli potni list. Kot disident se je preživljal s prevajanjem in pisanjem radijskih iger. Vendar mu nikoli ni padlo na pamet, da bi se hvalil, kako je bil žrtev prejšnjega režima in bi od tega živel. Šel je svojo pot naprej, se otresel partijskih traparij, postal urednik na Cankarjevi založbi in ustanovil Odbor proti smrtni kazni, daleč preden je to bilo moderno. V samostojni Sloveniji je bil poslanec v parlamentu in veleposlanik v Bruslju. Spotoma je bil izvrsten pesnik in sijajen časopisni gverilec. Napisal je nekaj najlepših strani ene od zgodovin Slovenije. Držal se je načela, da je dolžnost intelektualca spregovoriti takrat, ko sta pravica in resnica v manjšini. »Tuliti z volkovi zna tako ali tako vsako teslo.«
