Narodno zgodovino je treba napisati na novo. Dosedanje uradne interpretacije preprosto ne ustrezajo več potrebam sodobnosti. Zanemarljive epizode so interpreti vsiljevali kot ključne dogodke, ki naj bi oblikovali naš svet, pomembne tektonske premike pa prikazovali kot obrobna dogajanja, ki jih je treba prepustiti površnemu obsojanju ali temeljiti pozabi. Velikane narodnega preporoda so prikazovali kot izdajalce, marginalce pa kot zmagovalce nad zgodovino. In to nekaznovano počnejo še naprej. Na eni strani so v teh zgodbah vedno čisti junaki in nedolžne žrtve, na drugi pa zločinci, ki so jim moralna dejanja tuja. Ne samo posamezniki, cele armade so potisnjene iz spomina, poteptane v blato klevet ali preprosto zakopane. Zmagoviti prapori so skriti v omarah, poraženci mahajo s svojimi cunjami.
Razumljivo, da zaradi tega vedno znova prihaja do zadreg, nesporazumov in dogodkov, ki vzbujajo zgolj nelagodje, ne pa prazničnega veselja.
Nekaj napredka je bilo na tem področju narejenega. Nadškof Gregorij Rožman je iz izgnanstva v Chicagu prišel nazaj domov v ljubljansko stolnico. Nekaj malega zgodovinskega ravnotežja je bilo vzpostavljenega. Na poti k pravični presoji svojih del je tudi general Leon Rupnik. Pravno sporno sodbo nad njim je letos razveljavilo vrhovno sodišče, ki je pravilno ugotovilo, da mu niso sodili po zakonih, ki so v Ljubljanski provinci veljali v njegovem času. V resnici je bil velik junak, ki je Slovenijo branil že v prvi svetovni vojni in je bil odlikovan z avstro-ogrskim viteškim križcem Leopoldovega razreda. Višje odlikovanje je v teh krajih dobil samo še feldmaršal Svetozar Borojević von Bojna, ki je kljub navezanosti na Slovenijo in velikim junaštvom zanjo bil pravoslavne vere in se ga ne obravnava kot del naše narodne zgodovine. Druga svetovna vojna je v marsičem relativizirala junaštva iz prve.
Pri pravilnem obravnavanju zgodovine se gre zgledovati po Madžarski, ki je v tem pogledu veliko naprednejša od Slovenije. Medtem ko tukaj še vedno ni jasno, kdo sme na kakšno prireditev in pod čigavo zastavo iz druge svetovne vojne, so se Madžari poenotili in se ukvarjajo s krivicami iz prve svetovne vojne. Edini zemljevid, ki v Budimpešti velja, je zemljevid iz leta 1918, ki ga je dve leti pozneje trianonska pogodba izmaličila do neprepoznavnosti. Tudi mi ne moremo začeti resno pisati zgodovine tretje svetovne vojne za osamosvojitev Slovenije, dokler ne razčistimo vprašanj iz prve svetovne vojne.
Ne moremo pa se celovito lotiti junakov soške fronte in bitke za severno mejo, dokler iz pozabe ne vrnemo v življenje junakov iz druge svetovne in jim ne damo ustreznega mesta na javnih prostorih. Rušiti stare spomenike nima nobenega smisla. S tem se samo briše spomin na zgodovinske krivice. Kip Borisa Kidriča lahko ostane pri Cankarjevem domu kot opomin. Čeprav bi bilo dobro osrednji hram kulture poimenovati po kakšnem manj socialističnem in literarno bolj navdihnjenem pisatelju. Balantičev dom bi bil sijajna protiutež Kidriču.
Vendar te drobnarije ne bodo nič pomagale, dokler svojega spomenika ne dobi največji zamolčani sin slovenskega naroda. Tito, Rupnik in Rožman so drobiž druge svetovne vojne. Odilo Globočnik je najdlje ponesel slavo slovenske grude, na kateri se je rodil. Globočnik je bil rojen v Trstu slovenskemu očetu Francu Globočniku iz Tržiča in materi Ani, ki je njegovo poreklo oplemenitila pol s hrvaško, pol pa srbsko krvjo. Že kot otrok je bil antikomunist. Ko se je družina preselila v Celovec, se je še mladoleten pridružil avstrijski milici in se pretepal s slovenskimi fanti, ki so zahtevali priključitev Koroške Jugoslaviji. Norčevali so se iz njegovega slovenskega priimka. Odgovoril je tako, da se je pridružil Hitlerjevim enotam SS in postal poveljnik SS-waffen. Heirich Himmler ga je poslal na Poljsko, kjer je likvidiral judovsko četrt v Varšavi in dobil idejo za koncentracijska taborišča. Zgradil je Treblinko, Sobibor, Majdanek in druga taborišča. Po kapitulaciji Italije ga je Himmler skupaj z njegovo poljsko ekipo poslal v Trst, kjer je vodil očiščenje Primorske. Rižarno so takoj predelali v uničevalno taborišče, kjer so enakopravno ubijali Jude in partizane. Globočnik nikoli ni pozabil slovenskih korenin. Nesebično so mu pomagale enote Slovenskega narodno varnostnega zbora pod poveljstvom Antona Kokalja. Tudi junak brez spomenika. V nasprotju z ljubljanskimi domobranci Primorci na kapi niso imeli orla, ampak galejo. Ko so ga Britanci ujeli med begom na Koroško, je Globočnik junaško ugriznil v tableto cianida in naredil samomor.
V vseh naših vojnah noben Slovenec ni dosegel več kot on. Zamolčan, s pokvečenim priimkom je potisnjen med zgodovinske opombe in nima niti častnega statusa izdajalca. To je treba popraviti. Ne zasluži si spomenika, ampak slavolok zmage tam, kjer se Dunajska cesta v Ljubljani prelije v Slovensko in sreča s Celovško. Če Bleiweissovo preimenujemo v Globočnikovo, dobimo tudi neposredno povezavo s Tržaško. Tam je mesto za slavolok zmage, na katerega je mogoče v marmor vklesati pravilno pripoved slovenske zgodovine, ki ustreza našemu času. Omnium nostrus bi bil lep napis na vrhu reliefa Rižarne, pod Globočnikovim konjem in množico veslačev na beneški galeji, ki ga nosi na hrbtih. Kot bi rekel predsednik republike, vsi so naši.
