Sladka zmaga na referendumu o zakonu o vodah je leta 2021 napovedala še bolj sladko zmago leve sredine na državnozborskih volitvah. Takrat je več kot 680.000 volilcev zavrnilo vladni predlog. Leva sredina je strnila svoje vrste. Novega aduta za zmago na volitvah še ni bilo. Jasno pa je bilo, da bo nov obraz prišel in zmagal. Od tedaj je takratna nenačelna Janševa koalicija životarila in se pripravljala na predajo poslov. Mnogi njeni podporniki so že mesece pred iztekom mandata pospravljali kovčke, saj so vedeli, da odhajajo s političnega prizorišča. Danes se jih skoraj nihče več ne spomni.
Na referendumu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke je vajo ponovila desna sredina. S prepričljivo zmago in v strnjenih vrstah zdaj korakajo na državnozborske volitve. Rezultat obeta, saj vladna koalicija že dalj časa tava v temi. Veliko je obljubila, malo pa naredila. Prihaja čas, da se vladnim strankam izstavi račun. Proti zakonu je glasovalo skoraj 404.000 državljanov, izjemen rezultat, za malenkost manjši od fantastičnega rezultata, ki ga je dosegel Anže Logar na predsedniških volitvah leta 2022. Dvajset let prej jih je danes sicer pozabljena ikona desne sredine, Barbara Brezigar, zbrala bistveno več.
Do prejšnjega tedna je Golobova koalicija z volitev vedno izšla kot zmagovita. Celo poraz na evropskih volitvah je lahko prekrila z zmago na posvetovalnih referendumih. Spretni manever, kjer so državljane vprašali o zadevah, ki jih v resnici ne nameravajo realizirati. Tako tudi v bodoče ne boste mogli s preferenčnim glasom vplivati na izbiro poslancev in boste morali umirati v mukah in vam ne bo omogočeno, da bi v trafiki kupili marihuano.
In vendar se zdaj stvari spreminjajo. Goriški pisatelj Paolo Maurensig je prepričan, da tako kot nas lahko ena sama zmaga odreši številnih porazov, velja tudi, da en sam poraz razvrednoti, če ne povsem izniči tudi zelo dolg niz uspehov. V svoj knjigi Lüneburška varianta pripoveduje kompleksno zgodbo, kjer je rdeča nit šah. Najbolj prefinjena igra vojne, kar si jih je kdaj človek izmislil, je prava metafora življenja in tudi politike. Porazi imajo nepredvidljive posledice, predvsem pa krhajo prepričanje, da je končna zmaga mogoča. Zmage pa krepijo samozavest, dvigujejo moralo in povejo, da se je vredno še bolj boriti.
Janša je tu. Bojevit kot vedno, vedno bolj prepričan, da ima prave rešitve za Slovenijo in predvsem za slovenski rod. Impresivno zna pritegniti pozornost, diktirati politično agendo in polarizirati družbo. Populistično retoriko je znal dovršeno uporabiti že v časih, ko populizem sploh še ni bil moderen. Vedel je, da so izjemne pokojnine za umetnike čudovita tema, na kateri se da graditi uspešno volilno kampanjo. Mojstrsko je znal izkoristiti umetniška dela bodočih prejemnikov pokojnin. Na koncu so se celo v nasprotnem taboru začeli spraševati, ali prikazani prizori res spadajo v umetniško sfero. Da se je že v osemdesetih slovenski umetniški prostor gradil na nekonvencionalnosti in provokaciji, so itak vsi že pozabili. Pri plakatni aferi, pri izklesanem hlodu štafete mladosti, okrog katerega so plesali študenti »kot Indijanci«, in drugih podobnih podvigih je takratna partija imela iste moralne dileme. Na koncu pa je bolj kot prizor z dojenjem psa ali pa trebuha, ki štrli iz izrezane zastave, na referendumu odločal manj prijazen del narodovega značaja. Logika je preprosta, saj se vsi veselijo, če sosedu crkne krava, torej zakaj pa bi imeli zaslužni umetniki nekaj več kot ostali.
Vladni trojček ni imel veliko argumentov proti takšni retoriki. Predal se je brez boja. Vrhunski umetniki pa bi si zaslužili vsaj brezplačno pravno pomoč v obliki resne volilne kampanje. Dejstvo pa je, da je leva sredina dobro vedela, da bi zelo težko prepričala svoje podpornike, da se je treba pripeljati do volišča, da bi zaščitili zaslužene dodatke neke marginalne elite. Še bolj pa so vedeli, da 403.926 volilcev zagotovo ne bi bilo pripravljeno oddati svoj glas na referendum samo zato, da bi se zoperstavili desni sredini, ali pa zato, da bi izrazili svojo podporo vladi v prepričanju, da Golob s svojo ekipo dela dobro.
Janša in njegovi podporniki vedo, da je zdaj zmaga na dlani. Samo še na volitve je treba počakati. Desna sredina novih obrazov nima. Tam je samo en karizmatični voditelj, ki zaznamuje politično sceno že štirideset let. Slovenska politika je dolgočasna in ponavljajoča se stvar. Zdaj bo vladna koalicija životarila do naslednjih volitev, medtem pa se pripravljala na predajo poslov. Mnogi bodo začeli počasi pospravljati kovčke, nekateri pa bodo izginili s politične scene in verjetno jih ne bomo pogrešali. Vedno manj je takih, ki bi bili pripravljeni verjeti, da ima leva sredina program in vizijo za prihodnost. Scenarij pa je jasen in že vnaprej začrtan. Nekaj mesecev pred volitvami bo prišel nov obraz. Na nebu se bo prikazal odrešenik. Bolj ko bodo levosredinski volilci prepričani, da je Janševa zmaga neizogibna, bolj entuziastično bodo glasovali za kogarkoli, ki bi imel resne možnosti, da ga premaga. Samo strah pred Janševim ponovnim prihodom je treba skrbno gojiti in to bo morda zadostovalo za zmago. Igrica pa ne bo trajala v nedogled, to dobro vedo na Madžarskem, na Poljskem in tudi v Izraelu. Tam leve sredine ni nikjer več, med sabo se za oblast borijo le še desne in malo bolj desne stranke.
