Prva postaja: mehanik, ki ve več kot prodajalec
V prvem salonu so ga sprejeli dokaj solidno. Prodajalec je razlagal in razlagal, razkazoval modele, omenjal dosege, vrste baterij itd. Željko je prikimaval, mislil pa si je svoje. Nenadoma se je v salonu pojavil njihov zaposleni mehanik, ki je pogovoru prisluškoval. »Ah, poslušajte,« je rekel, »kdo pa ima danes voljo čakati pol ure na polnilnici? To ni za nas.« Željko je obstal, pogledal prodajalca, pogledal mehanika, prodajalec ni rekel nič, Željko pa tudi ne. Za trenutek je dobil občutek, da je vstopil v napačno trgovino. Kot da bi prišel kupovat kruh, pa bi mu pek rekel, da ogljikovi hidrati niso zdravi. »Ponujate vsaj testno vožnjo?« je vprašal. »Trenutno ne,« je odgovoril prodajalec. Željko je prikimal. »Seveda ne,« je rekel in odšel.
Druga postaja: ničesar ni
V naslednjem salonu je bilo še slabše. »Imate na voljo tudi kakšne električne avtomobile?« je vprašal. »Nimamo,« je rekel prodajalec. »Nimate?« »Trenutno ne.« »Kaj pa kakšen hibrid?« »Čez dva tedna,« je naveličano odgovoril prodajalec. Željko si je ogledal salon. Bleščeči avtomobili, zloženi v vrsto, samo tistega, ki ga išče, ni bilo. »Razumem,« je rekel in odšel, čeprav v resnici ni razumel.
Tretja postaja: pionir brez spomina
Tokratni prodajalec mu je vlil največ upanja. »Vi ste pa že dolgo v tem,« je rekel Željko. »Spoznate se na električne avtomobile.« Prodajalec ga je začudeno pogledal, kot da prvič sliši kaj takega. Ko se je Željko želel poučiti, kako deluje polnjenje in kako se mora avto priklopiti na elektriko, je dobil odgovor, ki pravzaprav ni bil odgovor. Nekaj v smislu: »Ja, to pač … vidite.« Željko ni videl, razumel pa tudi ne, kot bi bil na izpitu, kjer vprašanja obstajajo, odgovori pa ne.
Četrta postaja: tehnologija iz preteklosti
Pri zadnjem trgovcu so mu sicer ponudili električni avto. Ampak … »Evo,« je rekel prodajalec »tole je testni model.« Željko ga je obhodil, pogledal v notranjost in pokima. »Kako se pa to polni?« je vprašal. Prodajalec je razglabljal o sistemu, ki ga drugje skoraj ni več, Željko ga je pozorno poslušal in prvič ta dan nekaj resnično doumel. Ne uporabe električnega avtomobila, temveč situacijo.
Ko se je vrnil domov, brez avtomobila, je sedel za mizo in nekaj časa molčal. Liza ga je pogledala: »No?« Željko je počasi odkimal. »Veš kaj,« je rekel, »jaz mislim, da oni tega sploh nočejo prodajati.« »Česa?« »Elektrike.« »Danes sem moral skoraj prositi, da mi sploh predstavijo električen avto.« A čez nekaj dni je avto vendarle kupil. Pri tistem prodajalcu, ki ga ni prepričeval, da je to slaba ideja, ki je znal odgovoriti na vprašanja in ki mu je brez težav ponudil testno vožnjo.