Le če se sklonim skozi okno, slišim počasno pretakanje skoraj usahlega potoka. Čreda krav, ki spi po tratah v krogu nekaj sto metrov okrog hiše, miruje, saj ni slišati zvoncev; prebudile se bodo čez nekaj ur in nadaljevale svoje počasno potovanje od vznožja Vršiča na severni strani do Trente, ki jo bodo dosegle jeseni. Včeraj so se pasle pod oknom in me prevzele z zvenom svojih zvoncev; bilo je tako kot v času mojih najzgodnejših spominov, ko je raztrgana povorka krav z bližnje planine vsak večer korakala skozi Podkoren, da bi se napojila ob koritu, ki je stalo sredi vaškega trga. Takrat je skozi vas pripeljal komaj kak avto na dan, morda na teden, in krave so bile gospodarice ceste. To se v njihovih glavah ni spremenilo vse do danes; malodane ganjeno sem jih opazoval, kako se počasi zibljejo čez cesto, ki seka travnik, in se včasih ustavijo sredi nje, tako da se na obeh straneh nabere po nekaj vozil; turisti jih fotografirajo in se čudijo, da niso vijolične barve. Ponoči je cesta čez prelaz prazna, a ne povsem: pred časom sem moral za več minut ustaviti avto, ker je sredi ceste nepremično stal srnjak in le od časa do časa nagnil glavo, kakor da prisluškuje zvoku motorja. Včeraj je čez cesto stekla lisica; oči so se ji za hip zasvetile v temi, imela je snežno bel vršiček repa.
Ko se jutro postara, tišino začno prekinjati zvoki prometa, ampak še vedno je v premorih med vsakim vozilom, ki pripelje mimo, mogoče zaslišati tišino, ki napolnjuje ves prostor med mislimi in obzorjem in sega do zvezd. Čisto drugače od mestnega hrupa, ki ne dopušča razločevanja zvokov in ne dovoljuje mislim, da bi se odlepile od tal.
Z Božo prenočujeva v Tonkini koči med šestnajsto in sedemnajsto serpentino Ruske ceste, ki vodi čez Vršič. Tonka je njena oskrbnica in spada v tisto posebno skupino legendarnih oseb, brez katerih si planinske koče skorajda ni mogoče predstavljati. Na dan najinega prihoda je pravkar prišla s Kredarice, dan poprej se je v trinajstih urah povzpela na Triglav po dolgi Nemški smeri v severni steni. Po vrnitvi se je lotila kuhanja jedi, po katerih slovi njena koča, in nam zvečer postregla s pravkar pečenim jabolčnim zavitkom. Vsako drugo jutro pred začetkom dela teče na vrh prelaza, kar pomeni tristo metrov višinske razlike; na leto se udeleži vsaj enega maratona; njen števec korakov kaže, da v letu dni prehodi ali preteče skoraj štiri tisoč kilometrov: več kot deset kilometrov na dan. Pozabil sem povedati: stara je enainsedemdeset let.
Tonka za začetek dneva zmesi kruh iz petih kilogramov moke; nikoli ji ga ni treba zavreči, ker ga obiskovalci sproti pojedo. Kakor tudi kopico jedi, ki nosijo njen osebni pečat. Če bi obstajalo tekmovanje za šefa šefov kuhinje nad tisoč metri nadmorske višine, bi, vsaj kar se mene tiče, zanesljivo zmagala. Ne zato, ker bi poznal toliko kuhinj na tej višini, temveč zato, ker boljše enostavno ne more biti. Ampak od vsega te najbolj prevzame Tonkina osebnost. Ni vam je treba opisovati; ko boste vstopili v njeno kočo, jo boste prepoznali med številnimi ljudmi. Prostor obvladuje odločno in nevsiljivo prijazno; sama to ironično imenuje stiki z javnostjo. Ko jo opazujem, se mi dozdeva, da najde čas za vsakega obiskovalca in da vsak dobi občutek, da sta stara znanca. Izžareva toplino, za katero ne potrebuje veliko besed in še manj pridevnikov, njeni stavki so stvarni, kot jih pričakuješ od ljudi iz teh krajev, ampak ko si v risu njene telesne govorice, dobroto enostavno začutiš. Z Božo sva že od drugega obiska prepričana, da je Tonka najina stara prijateljica.
Za Tonkino kočo pa vse do vrha prelaza se razteza stara pot čez prelaz, edina, preden so ruski ujetniki zgradili Rusko cesto. Če je ne poznate, se morate nujno podati nanjo: je ena najlepših, če ne najlepša sprehajalna pot v našem visokogorju, primerna tudi za najmlajše in najstarejše, če le zmorejo hojo. Z vseh strani obdana z neverjetno panoramo, obenem pa mehka kot preproga zaradi trave, ki jo ovce nenehno strižejo na višino igrišča za golf. In nekje na poti, na koncu macesnovega drevoreda, boste v severni steni Prisanka ugledali kamnito sfingo, nekajkrat večjo od tiste v Egiptu, ki jo je izklesala narava: to je ajdovska deklica, prijazna sojenica, ki je vodila popotnike skozi snežne zamete med obema dolinama in je okamenela zaradi prekletstva svojih sester, ker je otroku ob rojstvu izdala skrivnost, da bo ubil zlatoroga. Ajdovska deklica spreminja razpoloženje s potovanjem sonca in vodami, ki tečejo čez njeno obličje: včasih spi pod težkimi vekami z dolgimi trepalnicami, včasih objokuje usodo s potoki solz, ki ji derejo po licih, včasih je žalostna, drugič spokojno zazrta sama vase. Ob vsakem času pa tudi tisti, ki ne poznajo legende, vidijo v kamnitem obrazu dobro bitje. Mimogrede: premalo razglašen veličasten naravni spomenik.
Zakaj se mi v tem jutru – sonce je pravkar vzšlo – prekrivata podobi Tonke in ajdovske deklice? Najbrž sem postal preveč sentimentalen. Šel bom na zajtrk, že drugo jutro zapored si bom privoščil žgance z domačim kislim mlekom. Tonkina zvesta sodelavka Olga bo danes Božo učila, kako se pripravlja vlečeno testo, ne da bi se trgalo. Še ena, ki potrjuje izročilo, da so ljudje nad tisoč metri dobri.
Pohitite, če hočete še enkrat slišati večerno in jutranje odzvanjanje kravjih zvoncev svoje mladosti. V Švici jih bodo menda prepovedali, ker motijo turiste.
