1. ker potrebujejo nekoga, ki je funkcionalno pismen in je sposoben napisati nekaj stavkov, največkrat ne več kot tri (več si je težko zapomniti), ki so med seboj smiselno povezani in bodo všečni čim večjemu številu volilcev; ključnega pomena je, da ta posameznik zna vse skupaj pretvoriti v udarno geslo, na primer: »naredili bomo red v zdravstvu« ali »odpravili bomo čakalne dobe« ali »zatrli bomo korupcijo«;
2. ker se poleg zahtev iz prejšnje točke želijo tudi sami na hitro naučiti nekaj osnovnih dejstev in potrebujejo najkrajši možen tečaj o zdravstvenem sistemu za telebane, saj se ob nadležnih vprašanjih kakega zagnanega novinarja ne smejo izkazati za popolne nevedneže;
3. ker želijo odkriti, katere interesne skupine v zdravstvu so zmožne svojo hvaležnost izkazati z dobrodelnim prispevkom za njihovo predvolilno kampanjo.
Bolj zaradi sistematike kot zato, ker bi to v resnici kdaj doživel, bom navedel še en razlog:
4. ker v resnici želijo izvedeti, kakšen zdravstveni sistem je dober za državljane, in želijo na prizadevanju za tak sistem graditi dolgotrajno poslanstvo – ali, če hočete – ideologijo svoje stranke.
Seveda se moj pogovor z njimi navidezno vrti samo okrog četrte točke: oni se pretvarjajo, da jim gre za dobrobit državljanov, in jaz se pretvarjam, da jim verjamem. Pri tem obe strani upata na izkupiček: moji sogovorniki se nadejajo, da bodo od mene dobili zgoraj omenjene tri stavke, jaz pa upam, da bom v tisti urici druženja vsaj nekatere med njimi prepričal, da si morajo prizadevati za krepitev javnega zdravstva.
Moji zadnji sogovorniki šele snujejo novo stranko in prepričani so, da jim dober rezultat na volitvah ne more uiti. Po mojem mnenju nimajo niti najmanjše možnosti, da bi prišli v parlament, ampak z redkimi izjemami nikomur, ki me hoče poslušati, ne odrečem svojih stališč. Še pred pogovorom z menoj so izbrali gesla, ki sem jih naštel v prvi točki, in nekoliko sem jih poparil s trditvijo, da obljube o odpravi čakalnih dob in korupcije dajejo vse stranke: leve in desne, stranke delavcev in delodajalcev, partizanske in domobranske, socialne in neoliberalne. Cilje, ki so neuresničljivi v enem mandatu, je treba opremiti s podatkom o tem, po kateri poti jih bo stranka poskušala doseči: šele takrat se pokažejo razlike, po katerih se bodo volilci lahko odločali. Čakalne dobe lahko stranka, ki se zavzema za socialno državo, skrajša s povečanim javnim financiranjem zdravstva, ki omogoči večjo količino vsem dostopnih storitev, neoliberalna stranka pa tako, da zmanjša obseg javnih storitev in poveča število tistih, ki jih je treba plačati iz žepa – na ta način revni do storitev ne morejo in zato tudi ne čakajo več.
Zdelo se mi je, da so moji sogovorniki razmeroma hitro sprejeli misel, da se morajo zavzemati za solidarno javno zbiranje denarja za zdravstvo in povečanje njegovega obsega, kar bo omogočilo cilj, da vsak državljan ne glede na svoje gmotne zmožnosti dobi tisto, kar potrebuje, seveda v okviru zbranih sredstev. Razumeli so tudi, da sedanje zbiranje denarja še zdaleč ni solidarno, saj zdravstvene dajatve odvzamejo revnim vsaj dvakrat večji delež njihovih dohodkov kot bogatim, in da je tudi odprava te anomalije lahko eden od njihovih ciljev. Razšli smo se zadovoljni drug z drugim; prosili so me za pripravo besedila in celo grafični prikaz sedanjega nesolidarnega zbiranja zdravstvenih dajatev. Saj veste: dobra slika pove več kot sto besed.
Šok je prišel naslednji dan: sporočili so mi, da mojega sodelovanja ne potrebujejo več, ker se jim je pridružil nov član, kandidat za njihovega zdravstvenega ministra, ki zagovarja večjo privatizacijo zdravstva. Prosili so me, naj razumem, da morajo zaobrniti svoje zdravstvene cilje, če ga hočejo obdržati, saj so s člani hudo na tesnem. Preostalo mi je samo to, da jim zaželim veliko sreče z naslednjimi člani, da jim ne bo treba prevečkrat spreminjati političnih usmeritev.
Ta drobna epizoda dobro opisuje razmere v veliki večini naših političnih strank: naštevanje idealiziranih dolgoročnih ciljev, hkrati pa vztrajno izogibanje odločitvi, po kateri poti bodo krenile proti njim. Ali bo stranka krenila po poti socialne ali neoliberalne države? Ali bo povečevala ali zmanjševala razlike med bogatimi in revnimi? Ali bo davčno politiko zasukala v prid revnih ali bogatih? Najlepši dokaz, da stranke ne vedo, kaj hočejo, je spor med neoliberalno finančno ministrico in socialno usmerjeno zdravstveno ministrico sedanje vladajoče stranke, kjer se je premier in predsednik te stranke postavil na stran neoliberalne opcije, čeprav je v predvolilnem programu obljubljal obratno rešitev. Poleg tega, da ne vedo, kaj hočejo, tudi ne vedo, kaj delajo: prepričan sem na primer, da sedanja oblast ne ve, da je v svojem mandatu z nekaterimi ukrepi povečala neenakost med revnimi in bogatimi.
Pravo vprašanje, ki bi ga morali moderatorji predvolilnih razprav v imenu volilcev zastaviti politikom, je na področju zdravstva naslednje: ali nameravate ob vse večjih zdravstvenih potrebah povečati obseg javnega ali zasebnega financiranja? Pri odgovoru na to vprašanje bodo volilci lahko prepoznali, ali se stranka zavzema za socialno državo vseh državljanov ali za neoliberalno državo bogatih elit. Ampak vrtanje s takimi vprašanji je pretežavno tako za spraševalce kot za vprašane – in verjetno tudi za dobršen del volilcev. In tako bomo dobili še eno oblast, pri kateri ne bomo vedeli ničesar o njenih resničnih ciljih in še manj o tem, kako jih namerava doseči. No, tudi oblast tega ne bo vedela.
