Družbena omrežja imajo problem. Toliko večjega, kolikor večja so. In kolikor večji je, bolj se morajo, družbena omrežja, sprenevedati, da je majhen. Menda enoodstoten ali pa še manjši. Države imajo problem. Toliko večjega, kolikor manjše so. In kolikor manjše so, bolj so se prisiljene pretvarjati, da ne gre za njihov problem. A tudi za največje države je problem družbenih omrežij, ki imajo problem, videti tako velik in zapleten, da zanj ne najdejo preproste rešitve.
Zakon, njegov predlog, ima v kratki in dolgi inačici hudo neblagozvočni naslov: Netzwerkdurchsetzungsgesetz oziroma Gesetz zur Verbesserung der Rechtsdurchsetzung in sozialen Netzwerken (NetzDG). V bolj ali manj dobesednem prevodu nekaj takšnega kot zakon za izboljšanje izvajanja prava v družbenih omrežjih oziroma bolj vsebinsko zakon o regulaciji družbenih omrežij. Nemara šele ljudsko poimenovanje, ki se je medtem prijelo, lex Facebook, tudi manj poučenim tako pove bistvo: da je Facebook, sopomenka za vsa družbena omrežja, liberalni demokratični državi zrasel čez glavo.
Petdeset milijonov evrov je po predlogu nemškega zakona predvidena najvišja kazen za družbeno omrežje, ki ne bi dovolj hitro oziroma sploh ne bi odstranjevalo spornih vsebin, na katere je bilo opozorjeno. Vendar višina kazni, določena za ponavljajoče se zamude in ne posamezne primere, ni bistveni problem. Ta se skriva v opredelitvi spornosti v povezavi s pristojnostjo oziroma dolžnostjo ugotavljanja, ali določena vsebina ustreza opredelitvi sovražnega govora oziroma celo ponarejene novice (fake news), ki jih NetzDG prav tako uvršča med protipravne vsebine. NetzDG protipravnost – in oceno te nalaga družbenim omrežjem – namreč opredeljuje drugače kot nemško (kazensko) pravo, pri tem pa se zaplete še z razlikovanjem med »očitno« protipravnimi vsebinami (te naj bi bilo treba odstraniti v 24 urah) in protipravnimi vsebinami »kar tako« (rok za odstranitev do enega tedna). Veliko prostora za »nesporazume« in arbitrarnost torej, hkrati pa okorno in v pogledu učinkovitosti nič kaj obetavno.
Maas bi rad predlog zakona spravil skozi bundestag še pred poletjem, več kot očitno zato, da bi med jesensko predvolilno kampanjo že veljal. Strah ima velike oči: čeprav so si ocene glede tega, kolikšen vpliv so imela družbena omrežja v, na primer, zadnjih petih letih na izide volitev v posameznih državah, hudo različne (soglasne pa le v tem, da imajo vse večjega), nemška vladna koalicija noče tvegati. Zato je pripravljena vzeti v zakup ne le domače kritike, temveč tudi morebitno neskladje z evropsko ureditvijo, katere osnutek so maja na predlog evropske komisije za razpravo v evropskem parlamentu odobrili pristojni ministri držav EU.
Predlog evropske ureditve je za zdaj, nemara malce nenavadno, še vedno zaupen, verjetnost oziroma nevarnost, da bo, podobno kot nemški, birokratski overkill, torej v izhodišču drobnjakarsko zapleten in protisloven (zaradi česar bo ureditev v resnici po nekaj letih določila šele sodna praksa), pa je nedvomno velika. A dokler tega ne vemo, smemo vsaj upati, da je evropska komisija sprevidela, česar nemški pravosodni minister ni. Da si namreč za družbena omrežja ni treba izmišljati posebnih dodatnih pravil, ampak jih je treba prisiliti spoštovati tista, ki se jim morajo podrejati tradicionalni mediji. Pravila, ki prinašajo obveznosti in družbeno odgovornost.
Da se družbena omrežja prav tega najbolj bojijo, kaže tudi Facebookov odziv na predlog NetzDG. Nasprotovanje zakonu je strnjeno v bolj ali manj eno samo točko: država naj bi neupravičeno prelagala svojo odgovornost za spoštovanje oziroma izvajanje zakonov na zasebno podjetje. Prosim? Kot da to ne bi veljalo za vsako zasebno medijsko podjetje, in to ne le pri objavljanju novinarskih prispevkov, temveč tudi, denimo, pisem ali izjav bralcev in poslušalcev oziroma gledalcev. Hočete imeti še tretjo milijardo uporabnikov? Lepo, torej boste morali imeti še nekaj deset ali celo sto tisoč »redaktorjev« in nekaj tisoč ali celo deset tisoč urednikov (umetna inteligenca vendarle ni in še nepredvidljivo dolgo ne bo dovolj pametna za vse mogoče kontekste besede in slike ter različne jezike). Drago? Bo pač dobiček manjši, pa saj ste ga samo v zadnjem četrtletju imeli več kot tri milijarde dolarjev.
K spoštovanju obveznosti, ki veljajo za tradicionalne medije, Facebook & Co morda lahko sami prisilita Nemčija ali Francija, če bi to hoteli, ne pa tudi Slovenija ali Malta. Zato je lahko tovrstna krovna regulacija učinkovita le na evropski ravni. (Mimogrede, samo EU lahko tudi Uber, Airbnb in druge ponudnike »platform« delitvene ekonomije prisili, da sprejmejo obveznosti in odgovornosti, ki veljajo za ponudnike klasičnih taksističnih, prenočitvenih in drugih storitev.) Najprej pa nehajmo vsi skupaj opletati z zavajajočim pojmom družbena omrežja. Kakšna družbena omrežja neki, to so mediji in naj se tako tudi obnašajo.
