Mostar je danes mirno in slikovito mesto. Kdor bi se želel podučiti o njegovi zgodovini med 1991 in 1995, ima na voljo različne vire. Če poseže po hrvaških, bo krivdo za hrvaško-bosanske spopade našel v muslimanski vojski, ki da se je hotela polastiti vsega mesta in pregnati Hrvate. Če najdemo zapise z druge strani, bomo brali o nožu v hrbet, ki so ga hrvaški vojaki zasadili bosanskim, s katerimi so se pred to izdajo z ramo ob rami bojevali proti jugoslovanski oziroma srbski vojski. Ni pa dvomov o tem, da je hrvaška vojska s topovi obstreljevala znameniti most, ta simbol Mostarja, zaradi česar je bila nevarnost, da se slej ali prej ta ponosni štiristoletnik sam zruši v Neretvo. Hrvaški viri trdijo, da je delo dokončala bosanska vojska in rezultat pripisala Hrvatom. Kot kronski dokaz prilagajo dokument, kjer Arif Pašalić, komandant četrtega korpusa armade BiH, odreja, da se v kamniti lok starega mostu postavijo tri protitankovske mine, most zruši, za rušenje obtoži hrvaška vojska, posnetek pa uporabi v propagandne namene. A v tem dokumentu Hrvati ne ugovarjajo ugotovitvi, da je njihova – hrvaška – vojska most že tako močno poškodovala, da bi se utegnil vsak hip sam zrušiti.
Vsekakor most danes spet stoji, na novo postavljen in enako poln turistov z vseh vetrov, ki večinoma nimajo pojma o pretekli zgodovini in krvi, s katero je prepojeno mesto.
Po večernem sprehodu, ki je sledil pobegu iz sveže zasneženega Sarajeva, se je obetalo neurje tudi nad Mostarjem. Za veliko noč je bilo Sarajevo bolj podobno božičnemu mestu kot pa v cvetje odeti poznopomladni panorami bosanske prestolnice. Nad Mostarjem, načrtovano prestolnico Hrvaške republike Herceg-Bosne, pa se je tudi temnilo. Most so zavzeli pripadniki nekega naroda iz jugovzhodne Azije, katerih žvrgolenja nisem znal umestiti prav nikamor. Le to sem vedel, da niso ne Japonci in ne Kitajci. Mnogi so bili ovešeni s fotoaparati z velikimi objektivi, prav tako mnogi pa so imeli še palice za selfije s telefoni.
Prizor, malo opažen, a vreden posnetka, pa je bil naslednji. Ob robu mostu sta sedela deklica in fantič, ona kakih šest ali sedem let, on morda dve več. Pred seboj sta imela kartonsko škatlo in najbrž sta bila polna pričakovanja, da bo kaj padlo vanjo iz množice mimoidočih. Oba sta bila temne polti, deklica z dolgimi črnimi lasmi in živimi, prav tako temnimi očki. Čez nekaj minut se je oglasilo petje. V duetu sta prav neusmiljeno vpila, vendar ubrano. Popoln posnetek prizora filma Kdo neki tam poje, ki bi ga tudi Marcel Štefančič označil kot brezhiben »rimejk«, ne da bi kdo od mostarskih igralcev pri svojih rosnih letih imel možnost videti to zgodbo. Ko se je na poseben način ganljivo vpitje končalo, je bila v škatli še vedno praznina. Fantič si je prižgal cigareto, mala pa tudi. Ko so se naši pogledi srečali, je fantič ostal popolnoma miren, deklica pa je urno skrila roko s cigareto za hrbet. Pomislil sem, da je morda srečala bogvedi katerega Slovenca, zapriseženega nasprotnika kajenja in multinacionalk, ki pogubljajo človeška življenja. Morda ji je, popolnoma nerazgledani, odpredaval o škodljivosti kajenja in ji celo pokazal kakšno EU spodbudno sličico razpadlih pljuč ali umirajočega bolnika.
Namesto takšnega poduka je meni, ki sem prav tako, ne pa prav tak nasprotnik kajenja, prišel na misel odlomek iz kultne knjige Nejca Zaplotnika Pot. Ko so ga na prvi himalajski ekspediciji v mestecu, kamor so najprej prispeli, obkolili podobno stari otroci, cel trop njih, in začeli prosjačiti za rupije, je z neskončno žalostjo pomislil, kako bi rad našel denar, da bi nahranil vse lačne otroke tega sveta.
Deklica je še vedno skrivala cigareto za hrbtom. Ko sem za hip pogledal malo vstran, je hitro potegnila dim ali dva. Najbrž se ji je zdela obupna škoda, da bi tobak ta čas brez koristi dogoreval za hrbtom. Krasne črne oči so nezaupljivo zrle v naju z ženo. Povsem miroljubno sva se nasmehnila brez želje po moralki.
Prenočit sva se odpravila v neko gostilnico, kjer je bil za vsa hišna opravila na voljo človek, ki mu vile rojenice niso bile naklonjene. Kot mostarski notredamski zvonar je švigal po jedilnici, stopnicah in povsod, kjer je bilo treba kaj postoriti. Ko je začutil, da ga zaradi tega, čeprav ga za pultom ni bilo videti, nič drugače ne gledava, se je olajšano spustil v prijazen pogovor. Tudi on za Bosno in Hercegovino ni našel dobre perspektive, dokler gradijo vse od entitet do krajevnih skupnosti na različnosti.
Ponoči se je razbesnelo neurje. Naliv je očistil most vseh cigaretnih ostankov otroškega para. Revščina je ostala. Tako kot vsa druga človeška nesnaga, ki kljubuje poskusom očiščevanja. Še zdaleč ne samo v Bosni.
