In že tečeš čez dvorišče k štali, da bi zaprla kokoši. Kokoši ne sodelujejo – v ušesa parajočem kriku zbežijo v grmovje. Ravno še utegneš pomisliti, da to nikakor ni dober znak, ko se z neba usujejo divje težke kaplje, kakor da bi pljusknile iz vedra. Globoko v sebi začutiš drobcen nasmešek. Ni toča, dež je.
Doživljajski spis: aktivistična zabloda
Najprej je belo kot nepopisan list. Pisateljice poznamo posebno vrsto travme, ki ji rečemo blokada bele strani. Označuje trenutek, ko se ustvarjalnost ustavi iz strahu, kako na belino papirja ali računalniškega ekrana nanesti stavke, ki bi imeli vsaj približen smisel, po možnosti pa še čar. A ko se v belino odene nebo, sta travma in blokada drugačni. Najprej pomisliš: prosim, naj ne bo toča.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()