Glavna tema letošnjega Foruma Tomizza v Trstu, Kopru in Umagu je bil »karneval brez meja«. Povabljeni razpravljalci smo v duhu referatov na partijskih kongresih povedali, kar smo imeli povedati – s tem da je bil naš čas omejen in da smo »imeli na natezalnici« tiste mučenike, ki so bili simultani prevajalci – mediji pa so nas malce izprašali. Ob tistem nelagodju, ki se ga nikoli ni mogoče otresti, ko vam mlada novinarka lokalne televizije prinese mikrofon in vas prosi, da se najprej predstavite. Hudiča, kaj me sprašuješ, če ne veš, kdo sem, se v meni oglaša stari sitnež, a potem vendarle spodobno odgovarjam. Seveda, časi so novi.
Na taki vrsti shodov pa je skoraj enako pomembno tisto, kar se govori v odmorih debatnih sej ali zvečer po programu, za mizo. Vsak govori nekaj svojega, samo da se nekaj govori, zdaj tudi o posledicah zločina v Beogradu in o življenju v realityju, o nedokončani zgodovini in prizorih, ki nas puščajo brez teksta. Živimo v civilizaciji skomigovanja z rameni. Karkoli se zgodi: »Tako to je ...« in gremo naprej. Do nekega novega poraza. V katerem se – predvsem na Balkanu – vidi odsotnost družbe, a prisotnost oblasti. Ki se kaže v državicah, ki redno zaračunavajo svoje usluge, a nič ne dajo v zameno. Funky fevdalizem. Oh, yeah.
Ena od tem, ki so odmevale zadnjih nekaj dni in od katerih se mediji ne morejo odlepiti, je (ponovni, a nikoli tako zelo razprt) konflikt med nekdanjimi člani kultnega benda Zabranjeno pušenje. Pravzaprav – v tem je keč – konflikt med bivšim članom, ki ima v Zagrebu bend s tem imenom (gre za Davorja Sučića - Sulija alias Sejo Sexona), in med Neletom Karajlićem (pravo ime Nenad Janković), ki je imel nekoč ta bend, v Beogradu. Skupina je, kot najbrž veste, nastala v poznih sedemdesetih v Sarajevu. Po sledovih tistega, kar je v Jugoslaviji počel Buldožer, in utemeljena v lokalni poetiki, imenovani new primitives (novi primitivizem), je bila neka vrsta odgovorna na zagrebško-beograjski novi val in slovenski NSK.
S privlačnimi teksti o lokalnih luzerjih in osebah z roba ter dna družbe, z glasbo z največ štirimi akordi je skupina postala kultna in bolj ali manj klubska atrakcija po vsej nekdanji državi. Pesmi, kot so Zenica blues, Murga drot, Baš Čelik, Ibro dirka ali Dan republike, so postale evergreeni jugo dediščine, duhovni brend, s katerim se prepozna Sarajevo, ki ga je potem povozila vojna.
Sejo Sexon je po nekem času, ki ga je preživel v obkoljenem mestu, in uspešnih poskusih, da nadaljuje serijo Top lista nadrealista, odšel na Zahod. Na Hrvaško in potem na Nizozemsko, kjer je skupaj z okostjem novega Pušenja in avtorsko okrepljen, po mnenju z najboljšim »igralcem« iz te plejade, legendarnim Elvisom J. Kurtovićem, naredil album Fildžan viška (Dodatna skodelica kave). To je obenem tudi najboljše, kar se je zgodilo povojni sceni new primitives. Katere beograjska frakcija je obstajala že med vojnimi leti: preko Neleta Karajlića in faustovskega ideologa iz sence, režiserja Emirja Kusturice, ki je Neletu naprej prevzel bend, potem pa ga preimenoval v No smoking orchestra. In ga uporabljal kot pomožno »igračo« na svojih filmskih poteh in festivalskih promocijah. V tem smislu je Karajlić, katerega avtorski delež je bil v predvojnem Pušenju manjši od Sexonovega – čeprav je bil sijajen frontman – postajal vse bolj nepomembna in vse bolj groteskna pojava. Sebe je dojemal preveč resno in se zapletal v neke vrste nacionalna, estradniška, psevdofilozofska, v bistvu pa kavarniška nacionalistična nakladanja o tem, kako bi bilo vse drugače, če bi poslušali njega.
To so seveda bile in ostale neumnosti, saj tragedija Sarajeva in bosanske vojne neizmerno presega tisto, kar zmore en človek, ki se angažira, kdorkoli že to je. Ta kombinacija mesijanskega kompleksa in slabih šal ga je pripeljala v situacijo, da vse manj nastopa na odru, kar je bilo njegovo glavno orodje, vse bolj pa »razlaga« svet. V publicističnih spominih Fajront u Sarajevu je poskušal še enkrat ponuditi lastno sliko zapuščanja obkoljenega mesta: to je še en v vrsti poskusov, da dokaže, da so »vsi isti« in da Sarajeva niso oblegali, ampak da je bilo »mesto razdeljeno«, kar je v bistvu amnestija za agresorja. In za lastna stališča v vsej tej stvari.
V tem času je Sexon v Zagrebu registriral novo Pušenje in ustanovil »novo firmo«. Ne ravno povsem po načelih rekonstrukcije, a sposobno, da v dvorane Sarajeva, Zagreba, Ljubljane, Osijeka, Mostarja ali Podgorice privabi več kot 1000 ljudi. In to novo publiko, ki se ni rodila v času, ko so nastali glavni hiti, a nima težav s tem, da poje o dnevu republike.
Medtem je Nele Karajlić še naprej padal. Ponovno je poskušal zbrati bend, reklamiral se je pod imenom Zabranjeno pušenje (enkrat se je celo zgodilo, da je organizator dal na plakat zagrebški bend, vanj pa »montiral« Karajlića, kar je dobesedno svinjarija) in se potem odločil, da zadevo dvigne na »višjo« raven. Povabil je solista na violini Stefana Milenkovića, da z njim izvede »klasične« obdelave starih stvari Pušenja, kar je bila seveda kaplja čez rob. Oglasil se je Sexon in na to vrsto akcije dal veto, napravil seznam pesmi, pri katerih je on avtor večine vsebine, in zagrozil z resno tožbo.
Tisto Sarajevo iz preteklosti, ki ga vsi skupaj opisujemo v knjigah in pesmih, preprosto ne obstaja več. Niti Zabranjeno pušenje v njem, čeprav bi ta, ki to piše, rad, vsaj še enkrat, slišal in videl ta dva človeka, kako skupaj igrata te pesmi.
Kar je, gledano iz današnje perspektive, iluzija, takšna kot tista, da se dovoli kajenje v javnih prostorih. Bilo je nekoč na Balkanu. x
