Človek seveda lahko skrbi za svoje zdravje, za telesno in duševno če že ne blagostanje, pa vsaj za znosno stanje. Ampak v določenih situacijah – recimo okrevanje po bolezni ali fizični poškodbi – lahko opazimo, da telo pravzaprav najbolje poskrbi samo zase, pri čemer mu sicer lahko tako ali drugače pomagamo oziroma mu moramo to omogočiti, a glavnino dela opravi telo samo.
Jezik ni živ organizem, kot sem v tejle jezikolumni že enkrat oznanjal, čeprav lahko to trditev preberemo v skoraj vsakem poljudnem članku o jeziku, v skoraj vsaki začetniški jezikoslovni seminarski nalogi in slišimo skoraj v vsakem laičnem pogovoru o jezikovnih zadevah. To je le priročna prispodoba, ki nam olajša pojmovanje tega, kar se z jezikom dogaja, še posebej najbolj opaznih sprememb. Ponavadi se ta prispodoba uporabi kot sklep pri razpravljanju o vprašanjih, ali so novi pojavi v jeziku (novotvorjenke, izposojenke, fraze, skladenjski vzorci in podobno) dobri, sprejemljivi, čeprav vidno in slišno drugačni od tradicionalno uveljavljenega. Jezik je spremenljiv in v marsičem nepredvidljiv, ker smo mi, ljudje, in naši medsebojni odnosi spremenljivi in nepredvidljivi, ker se spreminjajo naše navade, prepričanja, življenjske okoliščine; pri nekaterih spremembah imamo nekaj vpliva, pri drugih bore malo. Ker ljudje pletemo svoje družbene mreže, pridobivamo in delimo vedenje in znanje ter izpolnjujemo svoje osebne in poklicne naloge z jezikom (enim ali več), je jezik tako pomembna osebna kot družbena kategorija.
To z jezikom kot živim organizmom je odraz tega, da na jezik pogosto gledamo kot na nekaj, kar je izven nas, nekaj, kar pravzaprav le vzamemo in uporabljamo, ne pa soustvarjamo in sooblikujemo. Oziroma drugače: vsaj v jezikovnih skupnostih na naših koncih in krajih je zakoreninjena predstava, da so za ustvarjalne jezikovne podvige sposobni in primerni le posebni ustvarjalci (in še ne prav dolgo tudi ustvarjalke), za presojanje rezultatov teh podvigov in njihove primernosti za splošno jezikovno rabo pa da so primerni samo pooblaščeni presojevalci, jezikoslovci (in še ne prav dolgo tudi jezikoslovke), (i)zbrani v kaki častitljivi ustanovi z zvenečim večbesednim imenom. Vsi drugi smrtniki pa jezik po tej zakoreninjeni predstavi pač od nekod jemljemo in uporabljamo, pri čemer moramo le skrbno paziti, da ga z malomarno rabo ne kvarimo. Jezikoslovci in jezikoslovke v ustanovah z bolj ali manj zvenečimi imeni smo nagnjeni k temu, da jezik pojmujemo razmeroma statično, radi imamo jasno razmejene množice: to je knjižni jezik, to je narečje, to je krajevni govor. To je govorica mladih, to je govorica starejših. Tudi če tega nočemo, govoreča in pišoča množica od nas to ponavadi pričakuje. Ker se je tako naučila. In nas sprašuje: je to dobro ali slabo? Je tako prav ali narobe? Je slovensko ali ni?
No, nekdaj nas je mogoče res spraševala množica – zdaj je od te množice ostalo bolj ali manj samo nekaj posameznic in posameznikov. Množica, če že postavlja jezikovna vprašanja, ne sprašuje nekoga, ampak nekaj – umetno inteligenco. In ta v marsičem na jezikovna vprašanja odgovarja presenetljivo dobro, življenjsko, razumljivo in razumno (kakor koli že je zadnji prislov nenavaden za označevanje umetnointeligenčnega početja). Domnevamo lahko, da vsaj zaradi dveh vzrokov: ker imajo umetnointeligenčni pomočniki za sabo (pod sabo?) ogromno količino podatkov o zelo raznovrstnih jezikovnih rabah in ker jim pri odgovarjanju ni treba utrjevati in potrjevati posebnega družbenega položaja sebe in svoje ustanove.
Se jezik – tako kot živi organizmi – najbolje brani in po potrebi celi sam od sebe ali je treba zanj izdatno skrbeti? Če hočemo, da jezik čim bolj ohranja svojo pridobljeno podobo – in vsaj za knjižni jezik to ponavadi hočemo – potem ne gre brez postavljanja in uveljavljanja pravil. A to ne zagotavlja njegove življenjske moči. Življenjska moč nekega jezika namreč ne izhaja ne iz njegove predpisanosti ne iz opisanosti ne iz zamejevanja in poveličevanja njegovih posameznih pojavnih oblik, temveč iz tega, kako zadovoljivo lahko govorke in govorci s svojim jezikom živijo, kako zanesljivo in učinkovito lahko z njim počnejo, kar morajo in želijo početi.
Poleti je zanimivo opazovati, kako se v raznih počitniških okoljih – v kampih, turističnih naseljih, hotelskih jedilnicah, lokalih – prepletajo različni jeziki in različne krajevne in mestne govorice slovenščine. Ljudje z medsebojnim razumevanjem in jezikovnim prilagajanjem pri takih poletnih pogovorih večinoma nimajo težav – res pa je, da ponavadi ne gre za komunikacijo s kakšnimi resnimi nameni in usodnimi posledicami. Če se kake sogovornikove besede ali zveze ne razume, se povpraša in razjasni. Če je kaj smešno drugačno, se družba pač nasmeje in s tem drugačnost sprejme. Tudi jezik je tako na dopustu: dopušča se tisto, za kar med delovnim letom ni priložnosti in časa. Tudi tako se nam jezik celi, brez kakršnih koli visokoletečih programov, komisij, odborov in ustanov.