Skorajda zavidam literatom, ki so imeli izkušnjo, kakršne meni na srečo ni bilo dano doživeti (in upam, da mi je nikdar ne bo): zapustili so svoje mesto in so si ga, pod kopreno žlahtne tragičnosti, desetletja zatem prizadevali poustvarjati na straneh svojih knjig. Stefan Zweig, Dubravka Ugrešić, Aleksandar Hemon, Marjane Satrapi, Hišam Matar … Sami talentirani pisci, katerih izraz je neprostovoljni eksodus le še izostril in izmojstril. Žalost zaradi izgubljenega mesta je, si predstavljam, stanje duha, nekaj, kar ves čas nosiš v sebi in česar se nikdar ne moreš docela otresti.
Po drugi strani je svojevrstno breme tudi, če rojstnega mesta nikdar ne zapustiš. Neprekinjeno, z izjemo nekaj daljših potovanj in bivanj v bližnji ali daljni tujini, v njem živiš dolga in stanovitna desetletja. Seliš se kvečjemu med preverjenimi soseskami, v naslovu stalnega bivališča na osebnih dokumentih se spreminja samo ulica. Tvoj potni list je vedno enake barve. V tvojem mestu se ti v enem samem dnevu, celo v eni sami uri, pred očmi lahko zvrti celotno življenje. Zjutraj, ko hitiš v službo, na poti na avtobusno postajo srečaš svojo pediatrinjo, malce pozneje osnovnošolsko učiteljico, pred Namo skoraj trčita s srednješolsko ljubeznijo, ki prav tako hiti v službo. Popoldne skozi okno avtobusa pomahaš svojemu prvemu šefu. Trgovine, parki, vogali stavb in notranja dvorišča so zate obeležja prelomnih dogodkov. Vse je tu, v enem samem mestu, žepno življenje. Dolga, ravna cesta – kako dolgočasno, neizvirno, predvidljivo.
Potem pa pride en tak večer. Brezvezen, rahlo mrzel, ko ti redno razgibavanje prestavijo na neko drugo osnovno šolo. Ki je bila včasih tvoja. In njeni zidovi hranijo vse tiste spomine, ki jih taka stavba mora. Kaj šele rekviziti v telovadnici! Osovražena bradlja, ki je bila dolgo časa zame sramotilni steber, na katerem nisem mogla izvesti vese v zgibi. Koza, ki bi jo uničila s pogledom, če bi mogla – vendar takrat še nisem imela te moči. In gred, na pogled nizka in pohlevna, pa se vendar nisem mogla pripraviti, da bi čeznjo skočila sonožno, kot se je strokovno izrazila tovarišica.
Ampak očitno je bil tisti večer nekaj posebnega. Ali pa sem jaz postala taka. Prijela sem se za gred in se odgnala. In je šlo, z obema nogama! Sonožno. Naša tovarišica za telovadbo – kdo ve, kje je zdaj – bi najbrž zdolgočaseno prikimala. Mene pa je ta triumf dodobra navdušil. Nad samo sabo in nad mestom, ki je že tako dolgo moje, pa mi še vedno lahko pripravi takšna presenečenja.