Že zelo dolgo nihče od nas ni bombardiral Bagdada. To smo zelo radi počeli v časih predsednika Amerike Georgea Busha starejšega, njegovega naslednika Billa Clintona, njegovega sina Georgea mlajšega, pa Baracka Obame, ki se tudi ni držal nazaj, in tudi Donalda Trumpa, ki je bil v primerjavi z drugimi do Arabcev miroljuben človek. Vsak od njih je vsaj nekaj bomb vrgel na Bagdad ali njegovo okolico. Joseph Biden pa še nič.
Bush je začel leta 1990 s prvo zalivsko vojno in potem so vsi redno bombardirali iraško prestolnico do 3. januarja 2020, ko je Donald Trump vrgel zadnjo bombo na letališče. Tarča sta bila poveljnik iranske posebne enote Islamske revolucionarne garde Kuds in legendarni poveljnik iraškega krila milice Hezbolah Abu Mahdi Al Mohandis.
Okroglo trideset let bombardiranja enega najstarejših mest na svetu in držav okoli njega, ki so bile v dometu bombnikov devetdesetih držav civiliziranega sveta. Leta 1990 je to bila vojna za osvoboditev Kuvajta. Trinajst let pozneje pa so bolj ali manj isti zavezniki tvorili politično in vojaško koalicijo v obdobju vojne proti terorizmu. Družbeni proces, ki je oboje omogočal, se je po letu 2001 imenoval spopad civilizacij. Najbolj impresivne vojaške sile v njem so bile Združene države z zavezniki iz Nata in iz Arabske lige. V prvi zalivski vojni so z Američani sodelovale tako Sirija Hafeza Al Asada kot Iran ajatole Hameneja. Med zavezniki pa se je znašel tudi Katar. Vsi so kimali Američanom, ki bombardirajo Bagdad. Sadama Huseina ni maral zares nihče. V drugi zalivski vojni je bilo bolj zapleteno, ampak še vedno v isti smeri. Nebo nad Bagdadom je bilo nevarno tako, kot je danes nevarno nebo nad Kijevom, Harkivom in Odeso.
Vendar je prišlo do napredka. V vojni proti terorizmu so letala krščanske civilizacije bombardirala države muslimanske civilizacije. V resnici predvsem Američani in Angleži. Drugi so bolj gledali. Zdaj je vse drugače.
Krščanska civilizacija se je spustila v veliko versko vojno v Ukrajini. V jeziku spopada civilizacij tam vojska ruske pravoslavne cerkve napada ozemlje ukrajinske pravoslavne cerkve, ki je ločena od Moskve. Vendar so v vojni za izgon Rusije vključene tudi grška katoliška cerkev iz zahodnega dela države in poljski katoliki iz Zakarpatja. Pomagajo jim predvsem protestanti iz Združenega kraljestva in Združenih držav, z asistenco iz protestantske Nemčije in katoliške Francije. Zdaj kristjani drug drugemu mečejo železje v glavo.
Z muslimani pa je prišlo do velikega napredka. Tam spopad civilizacij poteka samo še na področju modnih dodatkov in prehrambnih navad. Predvsem v Evropi so občutljivi za naglavne rute v šolah in tudi na ulicah. V vrtcih pa je zapleteno zaradi zahtev po halal obrokih. V resnici so polemike precej pohlevne. Kako zelo so napredovali odnosi, je najbolj očitno pri nogometu.
Srednjeveška katarska monarhija je prepovedala vstop na stadione angleškim navijačem, ki so se oblekli v uniforme vitezov iz križarskih vojn in na hrbtih nosili plastične ščite s križi. To ni bil napad na specifične katarske vrednote, niti poglavje v spopadu civilizacij, ampak klasičen kulturni nesporazum. Tako Evropejci izražamo čustva. V Katarju še niso dojeli specifičnih oblik tolerance v odnosih, ki so v navadi v Evropi.
Ko Anglija igra z Nemčijo v Nemčiji, angleški navijači spuščajo modele letal spitfire in pojejo prelepo otroško pesmico iz druge svetovne vojne.
»Bilo je deset nemških bombnikov v zraku.
RAF iz Anglije je enega sestrelil.
In bilo je še devet nemških bombnikov v zraku.«
Pesem gre do konca, dokler v zraku ni več nobenega nemškega letala. Nemci potrpežljivo poslušajo. Katarci pa so skočili pokonci, ker so jih navijači spomnili, kako so križarji leta 1099 zavzeli Jeruzalem. Namesto da bi se sami oblekli v oblačila Saladina, ki je sto let pozneje muslimanom vrnil Jeruzalem, so vpeljali restriktivna modna pravila na nogometnih stadionih. Tako kot so Francozi vernim muslimankam prepovedali nošnjo rut v šolah. Grdo so se gledali, vendar nihče ni umrl.
Ko so Katarci v zadnjem trenutku prepovedali točenje piva med tekmami, so se senegalski navijači zadovoljili s tem, da so skandirali: »Hočemo pivo!«
Zahodna civilizacija se je kar vdala. Tudi na najbolj nedolžni ravni mavričnega traku na rokavu kapetanov ekip so se ustrašili rumenega kartona in veselo preskočili desetletja resnih bojev za enakopravnost. Iranci so v tej zgodbi edini pokazali pogum in resno tvegali preganjanje, ker so si med himno pokrili usta in domov poslali politično sporočilo. Ampak ostali so sami.
Preostali so se sprijaznili z dejstvom, da je morda izvoz svobode in demokracije propadel. Vse drugo pa je uspelo.
Zdaj Katarci dvigajo nos nad navadami zahodnjakov. »Pridejo k nam in namesto da bi se prilagodili našim vrednotam, provocirajo s svojim nesprejemljivim vedenjem.«
Vsak Evropejec, ki je o ljudeh z druge strani Mediterana rekel, »oni imajo drugo kulturo«, in prišel do sklepa, da se morajo prilagoditi naši, mora ob tem imeti zadoščenje. Končno so sprejeli naše navade in lahko brezskrbno primerjamo nabore predsodkov, ki jih imamo drugi o drugih.
Škoda je samo, ker Iranci z Združenimi državami niso igrali vsaj 0:0. Iranke in Iranci so na ulicah mest sami v boju za vrednote svoje civilizacije.
