Država je imela zakone in pravila, ki so bili, ko je šlo za cenzuro, po definiciji restriktivni. Prav zato so do neke mere vezali roke tudi cenzorjem, predvsem pa so bili vsaj približno predvidljivi. Pravila igre so bila v grobem znana. In z malo miselnega napora, poguma in iznajdljivosti – in seveda tudi tveganja – je bilo mogoče v prostoru, ki je bil dan svobodi izražanja, povedati marsikaj. Korporacijska cenzura pa ni vprašanje zakonov, temveč je del poslovne politike korporacij. Je del svobode njihovega poslovanja. Korporacijska cenzura je v svetišču svobodnega podjetništva, v katero država ne sme poseči. Zato država korporacijam ne veže rok in njihova svoboda nastopa navzven kot čista samovolja. Cenzura se je iz javnega vprašanja spremenila v zasebno. V tej poslovni zasebnosti si stojita nasproti neizmerna moč korporacije in nemoč posameznikov. Cenzura jih ne tepe kot državljane, temveč jih obrezuje in duši kot potrošnike. Tudi sicer so te korporacije izbrisale in javnost in zasebnost, cenzura pa se širi po nastali čistini, kjer ni nobenega zatočišča več.
Postavljati državo in korporacije druge nasproti drugim ima le razlagalno vrednost, pa še to le do določene meje. Pri državni cenzuri, kakršna je obstajala v preteklosti, in korporacijski cenzuri gre za dva nasprotna modela. Med državo in korporacijami pa danes – in dejansko vse od vzpona nacizma in ameriškega modela in njegove povojne hegemonije – ni temeljnega nasprotja. Gre za tip oblasti, v katerem imajo veliki centri zasebne ekonomske moči odločujoči vpliv na ključne državne politike. Javna oblast, primerno okleščena v tistih ozirih, v katerih bi morala služiti občemu interesu, sodeluje z velikimi koncentracijami zasebne moči in služi velikim privatnim interesom. Država in korporacije sodelujejo ne le praktično, temveč po načelih organizacije oblasti.
Korporacijska cenzura je oblastna cenzura, ki jo izvaja zasebna veja oblasti. Tak način izvajanja cenzure je očitno učinkovitejši, ker mu je težje nasprotovati in tudi zato, ker je javni – politični – segment oblasti, zlasti če gledamo na ZDA, preveč frakcijsko razcepljen, da bi lahko enotno sprejemal in zagovarjal ukrepe, ki so v protislovju z njegovimi deklariranimi vrednotami. Politična oblast se oklepa ostankov legitimnosti, ki je nič ne stanejo. Ko ji to pride prav, ohranja fikcijo pogodbe med državno oblastjo in državljani, medtem ko je poslovna politika notranja zadeva korporacij in zadeva odnos med korporacijo in posameznimi potrošniki njenega blaga in uslug.
Korporacijski cenzurni val se je začel dvigati po zadnjih ameriških predsedniških volitvah. Zdaj je ta cenzura vse pogostejša in močnejša, obenem pa zelo izmuzljiva, ne nazadnje zato, ker igra na dvoumnost svojega političnega/nepolitičnega statusa. Ko so facebook, twitter in podobne platforme pred kratkim udarile po govorcih ameriške desnice, so imele podporo z druge strani političnega spektra. Priče smo bili edinstvenemu spektaklu, ko je samozvana levica aplavdirala cenzuri. Zdaj je Facebook ukinil osemsto in več strani in naslovov z obeh koncev političnega prostora. Zato ga ni imel več kdo politično podpreti, ampak tega niti ni bilo treba, ker je bil ukrep, pravijo, povsem nepolitičen. Šlo naj bi za kršitve njihovih pravil obnašanja, tako rekoč za tehnične prekrške. Vendar ukrep ni bil le nepolitičen, bil je naravnost protipolitičen. Korporacija je izjavila, da si resno prizadeva izkoreniniti vse strani, skupine in naslove, ki »so bili ustvarjeni zato, da bi spodbudili politično razpravo«.
Nobena država, ki je kdaj cenzurirala, še ni bila tako radikalna. Država je cenzurirala specifične ideje. Facebook cenzurira vse politične ideje in sámo politično razpravo. Država je svoje dni cenzurirala konkretne izraze prepovedanih idej. Korporacija cenzurira nosilce idej. Ne gre več za to, da ne smejo reči tega ali onega, temveč ne morejo reči ničesar več. Dokler so pod jurisdikcijo korporacije, jim je vzeta svoboda govora sploh. Še pokesati se ne morejo. Država je cenzurirala znotraj svojih meja in kritični duhovi so lahko objavljali kje drugje, kjer so bile oblasti milejše. Korporacije cenzurirajo brezmejno, globalno.
Korporacijska cenzura alternativnih medijev, desnih in levih, preprosto političnih, je posebno boleča zato, ker so tako imenovani osrednji mediji glajhšaltani, poenoteni, enoglasni, kot niso še nikdar bili: enobarvna mavrica. Ne le v tej ali oni državi, temveč po vsem svobodnem svetu in tudi v krajih, ki si jih svobodni svet podreja in jih zasužnjuje. Kjer vlada enoumje, cenzura ni potrebna. Korporacijska cenzura je udarila tam, kjer so si našli življenjski prostor disidenti. Ti pa na udarce odgovarjajo z izpovedmi, kako hudo so prizadeti.
Kjer je gospodovala državna cenzura, je vedno obstajal tudi boj proti cenzuri. Pod korporacijsko cenzuro je drugače. Konec koncev se ljudje, ki jih korporacije cenzurirajo, prostovoljno izročajo cenzuri. Nihče ni nikogar prisilil, naj uporablja, recimo, facebook. To je svobodna izbira, s tem pa tudi podrejanje cenzuri.
