Očitno je, da je »učinkovitost« res drugo ime za slovensko podeželje, medtem ko se morajo v prestolnici česa takega šele priučiti. A nič skrbeti. Mi smo perajt, da jo prevzgojimo, prestolnico, še nekaj referendumov, pa bo naša. Vaja dela mojstra, mojster dela vaje, ljudstvo pa počepa, kakor ve in zna. Tudi kdor noče, prej ali slej klecne v kolenih, a to je že druga pripoved, ki zgolj po naključju spominja na resnico.
Preden sem v nedeljo oddala svoje štiri glasove, sem pri volilnem imeniku srečala Kristjana, muzikanta, ki živi na bregu nad mojo omo in s katerim sem preživela večino popoldnevov svojega otroštva. Zelo sva se razveselila drug drugega: čeprav najina domova tudi danes loči manj kot petsto metrov zračne črte, se le poredko vidiva, pravzaprav nikoli. Še dobro, da ljudje v malih krajih v svoji malhi učinkovitosti nosimo tudi nadučinkovit trik, ki mu rečemo »jabuka in štam«, pri čemer štam pomeni drevo, jabuko pa najbrž razumete. Ko vidimo odraslega človeka svojih let, ki ga ne prepoznamo, v spominu poiščemo vse starše svojih otroških prijateljic, prijateljev, sošolk in sošolcev ter skušamo primerjati, kateremu od njih je oseba pred nami najbolj podobna. A za Kristjana sem takoj vedela, da je Kristjan, ostal je nespremenjena različica svojega otroškega sebe, sploh pa od najinega srečanja ni minilo več kot leto dni – kot dober sosed je prišel zašpilat nekaj ljudskih za omin devetdeseti rojstni dan.