Kaj naredi oblast? Policija takoj razišče, kdo so nasilneži, so kakšni očetovi plačanci ali prijatelji, ki mu pomagajo »izterjati« otroke, in so ženske, ki apatično sodelujejo pri dejanju, njegove sorodnice? In kaj počnejo tam v policaje oblečeni moški?
Nič od tega. Ni šlo za tragično družinsko-mafijsko nasilje, šlo je za državno nasilje: zamaskiranci so bili sodni izvršitelji in socialne delavke, policija, resda pasivna, je bila prava. Šlo je za nasilje države nad otroki z grozljivo ciničnim državnim pojasnilom: otroke smo maltretirali v njihovo korist. Točno tako bi svoje dejanje na sodišču pojasnil denimo očetov klan.
Govorim o dogodku, ki se je pripetil marca, v javnost pa je prišel šele po koncu karantene. Govorim o dogodku, ki kaže, kako si država predstavlja skrb za otroke, ki živijo v težavnih družinskih razmerah in zato potrebujejo največjo možno skrb države. O tem, kako si to skrb predstavlja sodnica Vera Gams Premerl: »Če ne gre drugače, uporabite silo.«
Ne spuščam se v to, ali je bil odvzem otrok res potreben, niti v to, ali je bila odločitev, da jih dajo očetu, prava, ko pa o tem dvomi celo sodnica. Ne spuščam se niti v spremembo pristojnosti, s katero so centrom za socialno delo odvzeli končno odločanje o otrokovem dobrem in ga predali v sodniške roke. Vse to so zapletena strokovna vprašanja, glede katerih se žal niti stroka ne zna konsenzualno poenotiti, enako kot ne glede posvojitev namesto škodljivih dolgoletnih rejništev. Toda če se strinjamo, da je država tista, ki mora v določenih primerih otroka zaščititi celo pred starši in drugimi najbližjimi, potem država tega ne sme početi na enako škodljiv ali še hujši način kot tisti, pred katerimi jih brani! To mora – in to ji nalagajo ustava, zakoni in mednarodne listine – početi z največjo možno odgovornostjo, strokovnostjo, etičnostjo in empatijo do nesrečnih otrok. Država nima nikakršnega, ne pravnega ne etičnega kritja za uporabo nasilnih sredstev, če tem otrokom ne grozi neposredna nevarnost, če niso tisti trenutek življenjsko ogroženi zaradi svojega ali tujega ravnanja, ampak sedijo pri kosilu. In se uprejo temu, da bi jih odpeljali tujci, zamaskiranci. V tem primeru ni bila spoštovana niti črka A protokola, po katerem se otroke s strokovnim znanjem in človeško empatijo do njihove nesreče mirno pripravi na ta korak. V tem primeru je šlo za najbolj grobo teptanje otrokovih pravic in za nezaslišano institucionalno nasilje. In to je uvidel tudi sodni izvršitelj, ki je ob trpljenju otrok podvomil o pravilnosti lastnega ravnanja, a ga je sodnica napotila na uporabo sile. Z grozo pomislim, kako bodo ti otroci s to grozljivo travmo živeli v prihodnje.
Bo Vera Gams Premerl odgovarjala? Morda bomo čez leta zasledili enostavčni zapisnik njenih nadzornikov, da je spoštovala zakon. (Morda jo bodo diskretno premestili na oddelek za odvzem strojev.) O tem, da zakoni in ustava pri presoji vedno implicite zapovedujejo tudi humano presojo, ne bodo rekli nič. Kam gre družba, v kateri vsi vpleteni slepo ubogajo hierarhijo kljub evidentni škodljivosti ukaza, ne da bi poslušali svojo (strokovno) vest, pa je dovolj prelistati zgodovinske knjige.
Stopnja državnega nasilja je obratno sorazmerna s trdnostjo demokracije. Če smo verjeli, da se pomikamo naprej, prav zdaj, po zaslugi koalicije, vidimo, da smo bili naivni. Smo namreč na točki, ki še najbolj spominja na čase slavnega verbalnega delikta, 133. člena KZ SFRJ: »Kdor z napisom, letakom, risbo, govorom ali na kak drug način poziva k padcu oblasti…, bo kaznovan z zaporom od enega do deset let.« Še lepše: za verbalni delikt je oblast v petek razglasila branje ustave RS. Nad gručico starejših državljank in državljanov, ki so brali to prepovedano čtivo na Trgu republike, kamor so prišli skozi prosti prehod, je poslala četo robocopov, ki so eno izmed gospa tako prestrašili, da se je začela dušiti. A bralcev ustave niso pustili zraven, da bi ji pomagali, dokler ti niso začeli glasno vpiti. Tudi rešilca so poklicali tako pozno, da bi bilo prepozno, če se ji stanje ne bi izboljšalo. Kdo je tu provokator? Istočasno je verbalni delikt ta dan dobil še neverjetno nadgradnjo: izumili so miselni oziroma namenski delikt. Ljudi so »osumili bodočega kaznivega dejanja udeležbe na protestu«! Kaznivo dejanje protesta? Protest je ustavna pravica, ne kaznivo dejanje. Ali pa je vlada suspendirala ustavo? »Osumljeni bodočega kaznivega dejanja«? To pomeni, da lahko zaprejo 2 milijona ljudi. Vsi smo potencialni storilci kaznivega dejanja. Kar počne ta oblastna klika, celo Orwella vse bolj dela amaterja.
