»Ti si pameten babičin otrok, pusti očeta bedaka,« je rekla. »On je komaj zlezel na streho, pa pravi, da bo človek prišel na Mesec! Daj, poglej gor in povej: kako?«
Kot mnogi iz moje generacije se zelo dobro spomnim te zgodovinske nedelje, motne televizijske slike in vznemirjenega glasu komentatorja Josipa Kotnika, takrat velike jugoslovanske zvezde, hrvaško-slovenskega astronavtskega strokovnjaka, ki se je družil z Wernherjem von Braunom in Jurijem Gagarinom. Veliko let pozneje pa sem ugotovil, da te slike, ki so se mi živo vtisnile v spomin, vendarle sodijo v tiste »naknadne spomine«, sestavljene iz zbranih delcev tujih zgodb in tujih spominov. V svojih »živih spominih« smo namreč pozabili, da za nas nedelja, 20. julija 1969, sploh ni bil zgodovinski dan. Seveda ne zaradi tega, ker bi komunisti ignorirali ameriško zmago nad Sovjetsko zvezo, ampak zato, ker to za nas v Jugoslaviji ni bila niti nedelja, niti ni bil 20. julij in sploh ni bil dan: za mojo generacijo je namreč Armstrong zakorakal na Mesec v ponedeljek, 21. julija, štiri ure po polnoči, ko smo spali lepo na toplem v svojih posteljicah. Tako smo blaženo prespali tudi tisti slavni Armstrongov stavek o majhnem koraku za človeka, pa tudi tistega njegovega drugega, veliko manj znanega, ko se je dvajset ur pozneje vzpenjal nazaj v modul Orel, se obrnil proti kameri in skrivnostno namignil: »Good luck, mister Gorsky!« – »Srečno, gospod Gorsky!«
Vrsto let nihče ni vedel, kdo je ta skrivnostni »mr. Gorsky«. Sam Armstrong ni hotel govoriti o tem, mnogi pa so zaradi priimka mislili, da je šlo za interno sporočilo nekomu iz sovjetske konkurence: toda v vesoljskem programu ZSSR ni bilo nikogar s tem imenom. Šele četrt stoletja pozneje je Armstrong sporočil, da končno lahko pove resnico, ker je gospod Gorsky medtem umrl. Ko je bil namreč še otrok, mu je med igro pred hišo staršev v Ohiu žogica za baseball padla na dvorišče soseda, gospoda Gorskega. Ko je iskal žogico, je mali Neil skozi okno jasno slišal gospoda Gorskega, kako v hiši vpije na soprogo: »Hočeš oralni seks? A veš, kdaj ga boš dobila? Ko bo sosedov mali hodil po Mesecu!« Trideset let pozneje, glejte, se je »sosedov mali« res sprehodil po Mesecu in v televizijskem prenosu svojemu staremu sosedu iz Ohia namignil: »Srečno, gospod Gorsky!«
Tako si nisem zapomnil niti tega slavnega Armstrongovega stavka, pa ne zato, ker bi ga prespal. Danes vemo, da gre za šalo, ki si jo je za NBC-jev Tonight Show ob petindvajseti obletnici pristanka na Mesecu izmislil znan ameriški komik Buddy Hackett. Bilo je leto 1994, čas rojevanja pošasti: Hackettova šala o skrivnostnem gospodu Gorskem je bila med prvimi urbanimi legendami, ki so pobegnile svojemu avtorju in se razširile po vesoljskih, še popolnoma neznanih in neraziskanih internetnih prostranstvih ter se naslednjih petindvajset let po forumih prišepetavale in širile kot »resnična zgodba«. Pol stoletja pozneje splet seveda ve, da gre za urbano legendo, lepo, a izmišljeno zgodbo: Neil Armstrong namreč nikoli ni bil na Mesecu.
Pol stoletja pozneje je splet poln neizpodbitnih dokazov, da je bila misija Apollo 11 mati vseh »fake news« v režiji ameriške vlade in Nase, ki sta v mrzlični vesoljski tekmi z ZSSR lažirali pristanek na Mesecu. Kar deset odstotkov Američanov danes ne verjame, da je bil človek tam, bilo pa bi jih menda še desetkrat več, če ta človek ne bi bil Američan: če bi Rusi takrat prvi poleteli na Luno, ali bi danes en sam Američan verjel v to? Glejte to takole: skoraj tri četrtine Rusov misli, da je to ameriška zarota. Nenazadnje, Američanom ne verjamejo niti njihovi zavezniki: da je bil Armstrong na Mesecu, ne verjame na primer deset odstotkov Francozov in kar četrtina Britancev, tako da me je bilo na koncu strah že samo vprašati, kako je s tem pri Slovencih in Hrvatih. Glejte to takole: sam Zoran Kotnik, sin slavnega Josipa Kotnika – ki je tisto nedeljo komentiral pristanek na Luni – v teh dneh z avtoriteto slavnega očeta pojasnjuje mladim Hrvatom, da je bil Apollo 11 lažirana ameriška zarota in da je Zemlja ravna plošča.
Najstrašnejše pa je, da ga ti poslušajo: več kot petina svetovnih »nevernikov« pripada generaciji milenijcev, mladih med osemnajstimi in petintridesetimi leti, ki, oboroženi z visoko tehnologijo in z izobrazbo, pridobljeno na Facebooku, YouTubu in prestižni Wikipediji, ne verjamejo v Apollo 11, evolucijo, cepljenje in okroglo Zemljo. Mladost, ki ne verjame, da je Neil Armstrong hodil po Luni, verjame pa, da je Jezus Kristus hodil po Galilejskem jezeru, je tako po svoji volji obtičala tam, kjer je bila pred petdesetimi leti moja nepismena babica Kata, ki je tudi za televizor mislila, da je hudičeva škatla.
Zavidam tej mladosti, ker bo imela vznemirljivo prihodnost, ki pa je mi, ki smo doživeli leto 1969, ne bomo dočakali, ne bomo dočakali zgodovinskega dne, ko bo prva človeška posadka prišla do konca Zemlje. Njihove babice, upokojene profesorice fizike, se bodo križale, oni pa bodo v televizijskem prenosu poslušali glas starega Zorana Kotnika in spremljali pristanek modula prek ledenega roba: s pritajenim dihom bodo peli »Glori, aleluja!« in čakali, da se bo Orel spustil na hrbet enega od tistih treh velikanskih slonov, ki podpirajo našo zemeljsko ploščo, in da bo potem ob štirih zjutraj prvi človek zakorakal na površino oklepa velikanske želve, na kateri sloni ves naš veličastni svet.
In da bo obrnil mobitel proti sebi in skrivnostno namignil v kamero: »Srečno, kardinal!«
