Buda ga je pogledal, malce tudi začudeno, in se obrnil k reki. Molči Mujo, molči tudi Sidarta Gautama, ki gleda okrog sebe, nekaj časa nebo nad seboj, nekaj časa reko pod seboj, nekaj časa palico pred seboj, nekaj časa Mujota ob sebi. Gleda tako Buda bogme dobro uro, na koncu pa, vdan v usodo, zavzdihne: »Jaz pa sem mislil, da je življenje reka.«
Tako nekako sem si predstavljal pompozno oglaševan filozofski dvoboj stoletja, dolgo pričakovano debato slavnega kanadskega psihologa Jordana Petersona in slovenske filozofske zvezde Slavoja Žižka, debato, ki je prejšnji petek potekala v Sony Centru v Torontu o temi »Sreča: kapitalizem vs. marksizem«. Sedi tako Jordan, kapitalistični guru visokega self-helpa, fanatik zdravega življenja in pridigar svoje lastne, Petersonove diete, poleg njega pa naš Slavoj, marksistični ideolog dialektičnega hedonizma, ki je nekoč zapisal, da je »zdrava hrana bedasta moda«: že sem ju videl, kako na prizorišču poglobljeno razmišljata o sreči in kako se Peterson po petnajstih minutah nenadoma približa mikrofonu.
»Sreča, dragi moj Slavoj,« končno reče, »sreča je zdravje.«
Žižek ga pogleda, se obrne k svojemu mikrofonu, molči, gleda in ne misli na prav nič, ter se šele čez pol ure obrne k Jordanu. »Jaz ti bom povedal, kaj je sreča: sreča so ženske in dobri kolegi, sreča so dobra hrana, dobro vino in dobre cigare, prenos dobre tekme v družbi prijateljev ob roštilju, pivu, zvitku marihuane in naključen neobvezen seks z neznano tujko. To, prijatelj, je sreča.«
Nakar, to veste tudi sami, Jordan Peterson celo uro zbegano gleda, nekaj časa mikrofon pred seboj, nekaj časa Žižka ob sebi, nekaj časa neznano tujko v prvi vrsti, nato pa, vdan v usodo, zavzdihne: »Jaz pa sem mislil, da je sreča zdravje.«
Tako nekako sem si predstavljal veličastno zmago Slavoja Žižka na gostujočem terenu, a – kot veste – na koncu niti ni izpadlo tako, hm, kontemplativno. To, da se je Slavoj Žižek oglasil šele po pol ure, je bilo tako samo zato, ker je Jordan Peterson prvi imel na voljo trideset minut za uvodno razlago svojih stališč. Veliki intelektualni derbi, zdaj je jasno tudi nam, tudi ni bil zamišljen kot priložnost, da se definira kapitalistična ali marksistična sreča, ampak kot filozofska senzacija. Zato so ga tudi napovedovali kot boksarski dvoboj za prvaka v supertežki kategoriji, zato so vstopnice za Sony Center tudi stale več sto, pri preprodajalcih tik pred dvobojem pa celo tisoč ali dva tisoč dolarjev, zato je bilo treba za prenos na Pay TV plačati petnajst dolarjev.
Zato, glejte, je bilo kot nekoč, ko smo pozno v noč čakali prenos boja Mohameda Alija na drugem koncu sveta, »Rumble in the Jungle«, »Thrilla in Manilla«, ali kako že so oglaševalci zveneče poimenovali njegove »dvoboje stoletja«. In če bi kdo tedaj, na primer leta 1971 – ko je ves svet nestrpno čakal na prvi »dvoboj stoletja«, tisti med Alijem in Joem Frazierjem v Madison Square Gardnu – če bi kdo, glejte, tedaj vprašal, na katerem kanalu je prenos soočenja med Noahom Chomskim in Michelom Foucaultom na univerzi v Eindhovnu, bi ga gledali kot bedaka. Danes pa je klasični boks postal nekaj podobnega kot ameriški wrestling – ali so dvoboji lažirani ali pa se ne ve, kdo je v kateri verziji prvak česa – tako da pravi stari dvoboj obstaja samo še v filozofiji.
Zato so pred kratkim, ko sta v Los Angelesu v svojem »dvoboju stoletja« boksala Tyson Fury in Deontay Wilder, vsi – umirali od dolgočasja in – spraševali, na katerem kanalu bo prenos debate Peterson-Žižek v Torontu. In spet je bilo vse kot nekoč, ko smo čakali Alija, ali ko danes naši mulci na kakšnem nočnem internetnem video streamingu čakajo Anžeta Kopitarja ali Luko Dončića. Čakali smo in navijali za našega, čisto tako, kot če bi v Sony Centru Kopitarjevi LA Kingsi igrali proti Toronto Maple Leafs, ali kot če bi Dončićevi Dallas Mavericksi igrali pri Toronto Raptors. Kanadska publika pa je, jasno, naklonjena svojemu Clean Air Jordanu, ki je v Torontu doma, tako da dvorana samo čaka, da ta učinkovito zabije koš s svojo slavno teorijo jastogov, in zavriska vsakič, kadar omeni našemljene ostarele francoske maoiste na gejevski paradi.
Kako gre naprej, vemo tudi sami: začele se bodo širiti zgodbe, da je bilo soočenje lažirano in prodano, »Sconto in Toronto«, po začetnem preizkušanju moči sta se filozofa supertežke kategorije tako ali tako bolj objemala v klinču, kot da bi si izmenjevala direkte, krošeje in aperkate, tako da bodo analitiki za šankom opazili, da je Peterson izgubil dvoboj že v prvi rundi, ko je mrtvo hladen vsega Karla Marxa zvedel na Komunistični manifest, s čimer je Žižku nastavil nebranjeno brado, ta pa nasprotniku ni hotel zadati uničujočega udarca in se je raje spravljivo sklanjal izza heglovske razlage dialektike. Vse seveda – to ste zdaj doumeli tudi vi – vodi k povratnemu dvoboju v Caesar's Palacu v Las Vegasu z vstopnicami po petsto dolarjev in Pay TV po petdeset.
»Prenos dobre filozofske debate v družbi prijateljev, ob roštilju, pivu in zvitku marihuane,« bi rekel neki poststrukturalistični filozof, Mujo po imenu, »to, prijatelj, je sreča.«
