Če pa bi se 20. stoletje odvilo drugače, če mladi Gavrilo v začetku tistega poletja ne bi ubil prestolonaslednika Ferdinanda, Slovencem, da bi videli moreško, ne bi bilo treba vse do Korčule. Če ne bi bilo prve svetovne vojne, bi danes, glejte, moreško plesali sredi Ljubljane, na slavnem zgodovinskem Plečnikovem bežigrajskem stadionu pod zaščito Unesca.
Dvajset tisoč ljudi na tribunah stadiona za Bežigradom bi gledalo v tisto slavno glorieto na zahodni tribuni in čakalo, da sodnik tekme, ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, da znak za začetek večnega derbija. Okrog nesrečnega dekleta Bule sredi stadiona bi potem navalili najboljši slovenski moštvi, Moreška klub Olimpija in Moreška klub Maribor, vrstile bi se sijajne akcije obeh ekip in drama bi trajala vse do zadnjih trenutkov, ko bi nadškof brez kakršnegakoli pametnega razloga podaljšal tekmo ravno za toliko, da bi kapetan gostujočega moštva v nasprotju s predpisi z mečem spravil na tla črnega Mora in osvobodil Bulo: sodnik Zore bi priznal zadetek in odpiskal konec. MK Maribor bi tako osvojil prvi naslov prvaka Slovenije v moreški, jezni navijači MK Olimpije pa bi vdrli na teren in preganjali nadškofa po celem igrišču, na koncu pa v besu razdejali stadion.
Zveni, strinjam se, kot skeč Montyja Pythona, toda zgodovine 20. stoletja niti pythonovci ne bi mogli bolje napisati. Precej več je Slovencev, ki tako poznajo tradicionalno moreško z otoka Korčula, kot tistih, ki poznajo slavno slovensko moreško.
V začetku prejšnjega stoletja je kot odgovor na priljubljeno sokolsko gibanje, ki se je s Češke razširilo po vsem slovanskem jugu, katoliška inteligenca v Sloveniji ustanovila gibanje Orel. Tako orlovsko kot sokolsko gibanje sta slavila kult zdravega telesa, le da je liberalni Sokol skozi ta kult razvijal panslovansko oziroma jugoslovansko zavest mladine, Orel pa njen – nacionalni in katoliški duh. Zato so se zleti slovenskih orlov začeli z množičnimi molitvami, končevali pa s svetimi mašami.
Za takšne množične telesne in duhovne vaje so potrebovali stadion: slovenski Orel ga je naročil pri znamenitem arhitektu Jožetu Plečniku, ki ga je leta 1925 začel graditi po vzoru antičnih borilnic. Pozneje tako opevana fantastična akustika bežigrajskega stadiona ni naključje: vodja gradnje Anton Suhadolc se je pozneje spominjal, da so na gradbišče pripeljali duhovnika, ki je molil na različnih mestih na terenu, da bi Plečnik s tribun preveril akustiko stadiona. Končno so z gradnjo slavne gloriete deset let pozneje stadion dokončali ravno za potrebe evharističnega kongresa leta 1935 in veličastne polnočne maše, ki jo je z oltarja v novi glorieti vodil ljubljanski škof Gregorij Rožman.
Zleti in tekmovanja orlovske mladine so do tedaj ob množičnih gimnastičnih vajah že vključevali tudi nogomet. Že dvajset let prej, pred prvo svetovno vojno, sta v Ljubljani obstajala dva nogometna kluba, Ilirija in Slovan, ki je bil predhodnik poznejšega NK Ljubljana oziroma Enotnosti in končno Olimpije. Vodstvo Orla je zato v tistih letih hotelo v redne aktivnosti vključiti tudi vse bolj priljubljen nogomet, a ne katoliški mladini ne njenim mentorjem iz Cerkve ta novi, barbarski šport ni bil všeč. Namesto njega so pred prvo svetovno vojno – tega sploh niste vedeli – v program telesnih aktivnosti slovenskih orlov uvedli korčulsko moreško.
Prvič so jo izvedli pred deset tisoč gledalci na orlovskem zletu v Kamniku avgusta 1909 in korčulski ples z meči je kmalu osvojil navdušeno katoliško mladino: po stadionu so odmevali vzkliki črnega in belega kralja v boju za dekle Bulo, vse dokler na koncu iz Sarajeva ni prišla novica o atentatu na Ferdinanda; in na Evropo se je zgrnila prva svetovna vojna.
Tako se je končala malo znana kratka zgodovina slovenske moreške. Namesto plesalcev s sabljo so po stadionu iz slavne Plečnikove gloriete odmevale maše s somaševanjem duhovnikov in množične molitve, v štiridesetih letih slovesni prisegi domobrancev generala Leona Rupnika – prva na slovesni proslavi ob Hitlerjevem rojstnem dnevu 20. aprila 1944 – po drugi svetovni vojni pa glas radijskih reporterjev, ki so iz Bežigrada namesto tradicionalne slovenske moreške prenašali nogometne tekme: tam, pod Plečnikovo glorieto, je zloglasni sodnik Dušan Maksimović leta 1976 kot nadškof Zore podaljšal tisto tekmo, vse dokler Bjeković ni zabil gola, ki je celo generacijo Hajdukovih navijačev zavil v črno.
In, glejte, sto let pozneje je kultni stadion za moreško, pozabljen in zapuščen, zarasel s plevelom, na koncu celo dočakal, da so ga izločili iz Plečnikovega ljubljanskega opusa, za katerega je kot za spomeniško celoto slovenska vlada te dni uradno zaprosila za zaščito Unesca.
A če je že tako, da je Plečnikov stadion že na pol porušen in uničen, ali ne bi bilo bolje, da bi bilo to zaradi divjanja navijačev Moreška kluba Olimpija? Ali ne bi bilo bolje, da bi se Slovenija in Hrvaška namesto okrog migrantov ali Piranskega zaliva danes prepirali glede vprašanja, čigava je tradicionalna moreška?
