Petintrideset let pozneje, glejte, se je tudi Marko Perković Thompson vpisal na slovensko punk sceno iz zgodnjih osemdesetih, ker je preveč avantgarden celo za Slovence: medtem ko je divji in uporni Lačni Franz že davno slovenska nacionalna kulturna dobrina, subverzivni Laibach pa je dobrodošel celo na kulturno-umetniških manifestacijah v Kim Jong Unovi Severni Koreji, je za Marka Perkovića Thompsona v Mariboru, glejte, celo leta 2017 prezgodaj.
»Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil?« je pel mladi Zoran Predin davnega leta 1981 v svojem »Praslovanu«, »Baci bombu, goni bandu preko izvora!« (»Vrzi bombo, goni bando preko izvira!«) je nadaljeval mladi Thompson leta 2017 v svojih »Čavoglavah« – pa vendar Predin lahko, Thompson pa ne sme. Ko Predin goni Praslovana čez rusko reko, je to napredno, alternativno in punkersko, ko pa Thompson goni Prasrba čez reko Čikole, je to primitivno, ustaško in nacistično. In evo, spet je tukaj tista komunistična ljudska milica z mariborskega SNZ, ki analizira besedila pesmi in petintrideset let pozneje punkerjem in alternativcem iz »varnostnih razlogov« in zaradi protirevolucionarnih verzov prepoveduje koncerte.
Vi seveda mislite, da je to moja ironična zafrkancija – primerjava prepovedanega Thompsona s prepovedanim Lačnim Franzom, Laibachom in preostalimi slovenskimi punkerji iz osemdesetih – a to ni ne moja ne ironična zafrkancija. »Tudi punku so v osemdesetih obesili fašistoidnost in ga prepovedali. Nekaj so jih zaprli. Veliko so nas maltretirali. Zgodovina se ponavlja kot farsa,« je namreč smrtno resno »levim fašistom« sporočil mariborski pisec, prevajalec in marketinški guru Božidar Novak, pri čemer je tako naravnost izenačil slovenske punkerje in ustaškega pastirskega rockerja, ker naj bi bili tako prvi kot drugi, evo, krivično obtoženi »fašistoidnosti«.
Potemtakem ni presenetljivo, da se je v bran mlademu slovenskemu punkerju Lačnemu Naziju postavil tudi ves državni vrh napredne, alternativne in punkerske Republike Hrvaške. »Zelo nenavadno je, da se koncerti prepovedujejo s takšnimi argumenti,« se je na odločitev mariborskih mestnih oblasti, da iz »varnostnih razlogov« prepovedo Thompsonov koncert, odzvala hrvaška ministrica za kulturo Nina Obuljen Koržinek, ki je samo kak teden prej za brutalen napad hrvaških desničarjev in thompsonovcev ter njihov poskus, da se prepove ali vsaj prepreči splitska predstava Oliverja Frljića »Naše nasilje in vaše nasilje«, obtožila – samega Frljića: »Bojim se, da hoče s takšnimi provokacijami Frljić sam izzvati tak odziv, da na neki način pravzaprav spodbuja zelo grde reakcije,« je rekla tedaj ministrica za kulturo, za katero »provokacije« Marka Perkovića Thompsona, kot so nacistični pozdravi in ustaške pesmi, zdaj naenkrat očitno niso dovolj za to, da izzovejo »zelo grde reakcije« Slovencev – ali pa je to vsaj »zelo nenavadno«.
»Od naše veleposlanice v Ljubljani Vesne Terzić smo zahtevali, da preveri, za kaj gre, in da nas obvesti o tem, kakšni so razlogi za prepoved koncerta. Meni ni znano, kakšni razlogi bi to lahko bili,« se je veličastno naredil neumnega hrvaški premier Andrej Plenković, ki je zaradi enega ustaškega rockerja sprožil diplomatski preplah, menda pa se je že začel pripravljati tudi na mednarodno arbitražo o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Na koncu se je izkazalo, da je ves njegov trud zaman, saj je prepričljivo najbolj neumno – kot po navadi – izpadla hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. »Predsednica se je v preteklih dneh pogovarjala s svojim slovenskim kolegom,« je smrtno resno sporočil Kolindin govornik Luka Đurić, »in mu povedala svoje mnenje, da so prepovedi kontraproduktivne ter da je glasba tu zato, da združuje ljudi.«
Za tiste, ki se jim zdi, da je Kolinda Grabar Kitarović – ko je komentirala prepoved Thompsonovega koncerta v Mariboru – rekla, da glasba združuje ljudi, bom ponovil še enkrat: »Glasba je tu zato, da združuje ljudi.«
Zato velja še enkrat spomniti, kakšna je Thompsonova glasba, ki »združuje ljudi«. »Za dom spremni!« – s tem ustaškim nacističnim pozdravom ustaški punk rocker vedno začenja svoje himnične »Čavoglave«, »antikristi in prostozidarji, komunisti, ti-oni, širijo satanistične fraze, da nas porazijo«, poje v baladi »E moj narode«, »zaradi Anice in bokala vina / bom požgal Krajino do Knina«, grozi v pesmi »Anice, kninska kraljice«, medtem ko je morda najgloblje verze o ljubezni in miru med narodi zapel in z »glasbo združeval ljudi« v pesmi o hrvaškem zabaviščnem parku Jasenovac in upravitelju parka, slavnem ustaškem pacifistu Maksu Luburiću: »Jasenovac in Gradiška Stara, to je dom Maksovih mesarjev. / V Čapljini je bila klavnica / veliko Srbov je Neretva nosila. / Oj, Neretva, teci dol / nosi Srbe k modremu Jadranu.«
Ali v prevodu Božidara Novaka: »Kdo je tebe, Prasrbin, plavati učil / da si preplaval tisto Neretvo reko / in se v plavi Jadran naselil.«
Pa naj potem še kdo reče, da glasba ne združuje ljudi.
Hrvaški in slovenski domoljubi niso bili tako združeni že od petinštiridesetega. Ali kot o žalostni usodi ustašev, fašistov in nacistov leta 1945 v svoji presunljivi pesmi »Geni kameni« poje sam Marko Perkovič: »Slaba je bila petinštirideseta / razsula nas je po svetu…« Vse, glejte, do danes, ko skupaj pojejo: »V Marburgu na bregu reke Drave so stali bratje, da dvignejo svoje zastave!«
