Kolikor je znano, je to prvemu padlo na pamet Garrettu P. Servissu, piscu znanstvenofantastičnih romanov, ki je bil izjemno priljubljen konec 19. stoletja, ko sta bili industrijska in tehnološka revolucija na vrhuncu. Z invazijo Marsovcev je ljudi v tistih dneh že mobiliziral H. G. Wells s svojo slavno Vojno svetov, a v povsem novi temi – možnosti, da Nezemljani niso samo neusmiljeni agresorji, ampak da so nam v daljni preteklosti podarili svoje znanje in tehnologijo – je šel Serviss korak, dva dlje od mitološke Atlantide. V Edisonovem osvajanju Marsa iz leta 1898 – romanu, ki je bil objavljen v nadaljevanjih v ameriških časopisih leta 1898 in v katerem je bil glavni junak slavni Thomas Edison, po katerem so ves žanr pozneje poimenovali »edisonade« – Serviss tako piše, da so velikanske kamnite bloke v impresivne piramide v davni preteklosti zlagali velikani z Marsa: veličastna sfinga, na primer, je pravzaprav portret njihovega vodje.
Servissova fiktivna ideja je burkala domišljijo vse naslednje stoletje, tako da so tezo o možnem obisku in vplivu zunajzemeljske inteligence na razvoj človeštva proučevali tako pisci poceni časopisnega šunda, kot sta H. P. Lovecraft in njegov cikel Cthulhu v tridesetih letih, kot tudi resni znanstveni umi slavnih šestdesetih, kot je znameniti astrofizikalni tandem Carla Sagana in Josifa Samuiloviča Šklovskega. Teorija bi sicer ostala na visoki akademski ravni, če knjiga Sagana in Šklovskega Inteligentno življenje v vesolju iz leta 1966 ne bi naposled prišla v roke nekemu švicarskemu hotelskemu direktorju in malemu prevarantu, ki je neprestano mrzlično razmišljal, kako naj zasluži 130.000 dolarjev, ki jih je izmaknil iz hotelske blagajne in zapravil, ko je potoval po svetu.
Erich Anton Paul von Däniken – tako je bilo namreč ime direktorju hotela Rosenhügel v Davosu – je na podlagi zanimive ideje Sagana in Šklovskega napisal ambiciozno knjigo Erinnerungen an die Zukunft,Spomini na prihodnost, objavljeno leta 1968, v času, ko je bil zaradi finančnih malverzacij že obsojen in je prestajal zaporno kazen. V njej je prvič prišel na dan s tezo, da so vse skrivnostne velike zgradbe iz daljne preteklosti – od megalitskega kompleksa Stonehenge ali velikanskih risb v perujski puščavi Nazca do egipčanskih piramid – načrtovali in zgradili davni zunajzemeljski inženirji in piloti NLP-jev iz daljnih ozvezdij.
Kljub danes težko razumljivi skepsi založnikov je knjiga takoj postala svetovna uspešnica, prodali so 65 milijonov izvodov, von Däniken – ki je z zaslužkom od knjige obogatel in vrnil dolg – je prišel iz zapora kot publicistična megazvezda, oče vseh poznejših psevdoznanstvenih tez in teorij zarote. Vse, kar misli, da ve – od ravne Zemlje in lažiranega spuščanja Apola 13 na Mesec do anten 5G in Gatesovega cepiva proti koronavirusu – današnja konspirativna subkultura tako dolguje nekemu švicarskemu hohštaplerju in njegovemu dolgu v višini sto trideset tisoč dolarjev.
Kot vsi iz moje generacije sem v eni sapi prebral Dänikenovo knjigo, ki jo je v Jugoslaviji leta 1972 objavila zagrebška Stvarnost. Takrat smo namreč takšne trapaste teorije prerasli že do konca osnovne šole: ista tehnološka revolucija, ki je »alternativni znanosti« omogočila, da je postala tako priljubljena – Dänikena pa promovirala kot svetovno zvezdo – nas je najkasneje do srednje šole naučila, da vendarle malce več verjamemo nobelovcem in doktorjem astrofizike kot hotelskim direktorjem, zapufanim bonvivanom in malim prevarantom.
Zato tudi ni presenetljivo, da je Dänikenova zvezda do devetdesetih let že tiho ugasnila: spomnili smo se ga šele, ko se je leta 1990 v dolini Gize neki konj spotaknil ob ostanke starega zidu iz opek v bližini Keopsove piramide in po naključju odkril grobnico zidarjev in inženirjev, ki so gradili piramido. Odkritje je bilo revolucionarno, saj so do tedaj mislili, da so piramide gradili sužnji, nekateri pa so se spomnili tudi pozabljenega švicarskega prevaranta, ki se je nekoč proslavil s teorijo, da so jih zgradili Nezemljani.
Erich von Däniken je na koncu vendarle zmagal. Izjemno odkritje grobov graditeljev piramid – eno največjih arheoloških odkritij stoletja – je kmalu zasenčilo drugo odkritje: internet. Prav ta nova tehnološka revolucija, ki je teoriji zarote omogočila tako priljubljenost – in oživila pozabljenega Dänikena – nas danes tako uči ne le to, da naj bolj verjamemo hotelskim direktorjem in malim prevarantom kot nobelovcem in doktorjem znanosti, ampak še več: da Nobelova nagrada in doktorat iz fizike udeležence diskvalificirata iz vsake resne razprave o fiziki.
Mene pa še danes, kot že nekoč, spravljata ob živce nezaupanje in prezir, ki so ju von Däniken in številni njegovi epigoni razvili do človeške vrste: saj res, zakaj človek pred 4500 leti ne bi bil sposoben zgraditi 140 metrov visoke piramide iz kamnitih blokov, ampak mu je moral to pokazati nekakšen veliki zeleni marsovski tripod z diplomo iz arhitekture?
Zakaj mislimo, da so bili ljudje tudi takrat tako neumni kot danes?
