Nenazadnje je slavni Poček na vozlišču Postojnskih vrat, pomembne strateške točke na križišču svetov, in ni pravzaprav nič drugega kot velika zgodovinska kasarna za vsako vojsko in vsak imperij, ki je prihrumel na Notranjsko, od starega Rima do nove Slovenije, tako da novica, da bo po dveh tisočletjih orožje na Počku utihnilo samo zato, ker se Slovenska vojska ne more dogovoriti z lokalno samoupravo, zveni, kot da hoče nekdo zapreti in podreti, kaj jaz vem, slavno Bloudkovo velikanko v Planici. In to zato, ker se domačini pritožujejo, da jim nad hišami in polji letijo Norvežani, Nemci, Poljaki in Japonci.
Drugod po svetu, glejte, časopisi objavljajo pretresljiva pisma in javne pozive, ko brezvestne lokalne oblasti zaprejo kakšno zgodovinsko knjigarno ali gostilno s petsto leti tradicije. Ne pa tudi v Sloveniji: ko je na primer – če navedemo samo zadnji primer – pred natančno enim letom brezvestna Nova Ljubljanska banka s Čopove ulice vrgla kultno majhno Kraševo čokoladnico, v kateri so Ljubljančani celih petinšestdeset let kupovali čokoladne praline na star način, s tehtnico za pultom, nihče ni prelil niti solze. Zdaj pa Slovenci jokajo za enim starim vojaškim vadiščem, v bistvu nekaj hektarji neobdelane zemlje, na kateri so se odrasli moški igrali vojne in streljali drug na drugega z otroškimi naboji, iz letal, tankov in havbic pa poskušali zadeti razbitine tovornjakov.
Pa saj je trajalo kar dolgo. Dva tisoč let, glejte, odrasli moški na Počku streljajo malo s slepimi in otroškimi naboji, malo s pravim, bojnim strelivom, po tej ledini so prihrumele silne vojske in slavni vojskovodje, tako rimski kot frankovski, nemški, avstrijski, italijanski, jugoslovanski in slovenski – v pravilnih zgodovinskih razmikih pa se je menjala zastava, ki se je dvigovala za jutranji postroj – vse dokler nekega dne na poligon niso planili prebivalci bližnje Postojne z zabuhlimi obrazi, neprespani in živčni, ter od tam pregnali zbegano vojsko.
– Ampak za letos smo se dogovorili še za pet velikih mednarodnih vojaških manevrov! je poskušal z na pol jokajočim glasom meščane omehčati neki starejši tip, neki Karl, Karlo, tako nekako, ki se je pomembno predstavljal kot minister za obrambo.
– Nič ne bo iz tega. Gremo, razhod! je zakričala neka stara Postojnčanka, ki se, kot pravi, ni pošteno naspala od konca tržaške krize leta 1954.
– Dobro, potem pa samo še te spomladanske vaje, je moledujoče prosil minister. Prišli so naši prijatelji iz Nata.
– Ne in ne. Dovolj je. V p… m… z vami! so imeli Postojnčani vsega vrh glave. Konec, fajrund!
In res, bilo je dovolj. Ne samo da morajo Postojnčani prenašati turiste, ki se vse leto valijo k njim od vsepovsod, da bi videli jamo in v njej človeško ribico – toliko jih ne bi romalo niti v primeru, če bi se v tistem akvariju namesto malih zmajčkov iz jajc s pomočjo svetega Duha izlegla sama Devica Postojnska – ampak se od vsepovsod k njim valijo še raznorazni pustolovci, specialci, marinci, tankisti, piloti, mitraljezci in pehota, pa polkovniki, generali in ministri z vsega sveta, ki nimajo ničesar pametnega početi in po cele dneve mečejo bombe in granate. Nesrečni Postojnčani pa morajo poslušati streljanje, grmenje in bobnenje, kot da se nikoli ni končala niti prva, kaj šele druga svetovna vojna. Ko so takrat zmrcvarjeni Italijani, Avstrijci, Madžari, Nemci in Slovenci dostojanstveno obeležili stoto obletnico krvave soške fronte, so v Postojni prvikrat slišali, da se je bitka na Soči sploh končala.
– Ne razumemo, so bili zbegani Postojnčani. Kdo pa potem še danes strelja in grmi tam po Počku?
– Ja Italijani, Avstrijci, Madžari, Nemci in Slovenci, so jim pojasnili generali s poligona. Vaje Natovega programa Partnerstvo za mir.
A za Postojnčane ni ne miru ne partnerstva za mir. Kot da živijo v Planici in jim vsako leto v tem času nad hišami in polji letijo Američani, Nemci in Švedi. Ob tem, da domačinom na Planici letalci vsaj ne mečejo bomb okoli hiš. Meščani Postojne so se nato organizirali in sprejeli odločitev, da bodo iz svoje majhne občine enkrat za vselej vrgli generale, ki jim na dvorišču po cele dneve delajo hrup s tanki in letali.
Spoštovani gospod Cigler, to bo, dopuščam, morda zvenelo zelo katastrofično. Kje pa se bo Slovenska vojska zdaj igrala bitke na Soči, kako se bodo urili slovenski tankisti in piloti in kaj bo, ko bo jutri na Slovenijo z vzhoda navalila zloglasna hrvaška vojska, pripravljena in izurjena kot za zimske olimpijske igre: Postojnčani bodo jokali, ko se bo generalmajor Ervin Rommel Milharčič, slavna »Postojnska lisica«, skupaj s svojo Planinsko divizijo brezpogojno predal polkovniku Borisu Dežuloviću in ko bodo slavni marinci iz Druge dalmatinske v kasarni na Počku dvignili hrvaško zastavo. Lahko torej pomislite, da tudi zaradi tega – saj pravim, dopuščam možnost – a jaz boljše in lepše novice že dolgo nisem prebral.
Zaradi tega, glejte, odgovorim, kadar me vprašajo – zaradi tega, ker meščani nekakšnega malega slovenskega mesteca, ko imajo na koncu do vrh glave nereda in hrupa, vržejo iz svoje majhne občine tako Slovensko vojsko kot ves zločesti Nato, najmočnejšo svetovno vojaško zvezo, ki je niti Arabci že dvajset let ne morejo vreči iz svojih rodnih vasi – zaradi tega imam rad Slovenijo.
Takšno deželo bi se, če vprašate mene, izplačalo zavzeti.
Še več, po nekih mojih obveščevalnih podatkih to tudi ne bi bil ne vem kakšen problem: Slovenska vojska je nepripravljena in neizurjena, Slovenija bi padla v dnevu ali dveh. Samo okrog Postojne bi morali malo paziti in biti malo tišji, da tamkajšnji meščani ne bi popenili.
