Slovensko govorim nekako tako kot mali Barron William Trump, sicer pa s Slovenijo nimam prav nikakršne vzročno-posledične zveze. Razen tega, da sem nekoč davno nekaj časa – to je dolga in povsem trapasta zgodba, enkrat vam jo povem – živel v isti državi, v kateri je živel tudi Janez Janša.
Vse to vam pripovedujem, ker sem pred nekaj dnevi bral o incidentu v Avstriji, kjer je na spomenik koroške enotnosti na dvorišču sedeža deželne vlade v Celovcu neznani povzročitelj napisal »Smrt fašizmu«, kar je premier označil za »primitivno levičarsko mazaško sramoto« in »ideološko obarvano grožnjo s smrtjo«. Ker pa sem – naj spomnim še enkrat – slab v slovenščini, me je nekaj stvari v tej zgodbi precej vznemirilo. Tukaj bom predstavil točko za točko, tako kot sem prebral v slovenskih knjigah, vi pa me lahko mirne duše prekinete in popravite, če se kje zmotim ali če sem kaj narobe razumel. Hvala.
Prvič: spomenik koroški enotnosti v Celovcu so postavili v spomin stoti obletnici koroškega plebiscita 10. oktobra 1920, s katerim je bilo treba po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske določiti mejo med Avstrijo in novonastalo Kraljevino SHS. Tisto »SHS« je pomenilo »Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Ponavljam, Slovencev. Je tako ali ni?
Odlično, gremo naprej. Drugič: z odločitvijo mednarodne skupnosti so Koroško tedaj razdelili na dva dela – manjšo severno cono B z glavnim mestom Celovec in večjo cono A na jugu ob slovenski meji, kjer je po avstrijskem popisu prebivalstva živelo 70 odstotkov Slovencev – nakar se je moralo prebivalstvo cone A na referendumu odločiti, ali bi raje živeli v novi Kraljevini SHS ali ostali v Avstriji. Ali zato, ker je bila volja tamkajšnjih Slovencev res taka, ali zato, ker jim je Avstrija obljubljala šole, dvojezične table in vse druge narodne in človekove pravice – to zdaj ni pomembno – vsekakor je 60 odstotkov prebivalcev južne Koroške na referendumu zavrnilo priključitev bodoči Kraljevini Jugoslaviji. Je tako ali ni?
Odlično, gremo naprej. Tretjič: po referendumu so koroški Slovenci – ne vem, ali se to v slovenščini reče tako kot v hrvaščini – najebali. Najprej so jim v Avstriji med obema vojnama ukinili šole in občine, spremenili so jih v nekakšne windisch Indijance brez narodnih in brez lepega števila človekovih pravic, po Hitlerjevem anšlusu so jih nasilno germanizirali, asimilirali in razselili po rajhu, po drugi svetovni vojni pa preganjali kot Afroameričane na ameriškem jugu, in to včasih zelo dobesedno, v nočnih napadih nacistov z gorečimi križi. Je tako ali ni?
Odlično, gremo naprej. Četrtič: Slovenci v matici, ki so se znašli na drugi strani meje, se v centralizirani Kraljevini Jugoslaviji niso ravno naužili nacionalnih in človekovih pravic, a vendarle so imeli prvega nesrbskega predsednika vlade, svoje šole in svoje občine, na koncu tudi posebno Dravsko banovino, po drugi svetovni vojni pa še avtonomno federalno republiko znotraj sedanjih meja, ki se je imenovala prav Slovenija in v kateri so slovenski Slovenci govorili slovensko in ki je leta 1991 končno postala sedanja neodvisna Republika Slovenija. V tem času pa koroški Slovenci v Avstriji – ali vsaj tisti, ki so ostali tam – niso imeli niti pravice do jezika: tiste dvojezične table, ki so bile obljubljene pred referendumom leta 1920, so na primer dobili šele leta 2011, ko so slovenski Slovenci v Sloveniji že praznovali dvajset let neodvisnosti. Je tako ali ni?
Odlično, potem lahko zaključimo. Če sem vse to dobro povezal in prav razumel, je koroški plebiscit leta 1920 tragično zmanipulirane avstrijske Slovence izpostavil germanizaciji in naravnost fašističnim preganjanjem skozi celo 20. stoletje. In nekdo, ki bi, kaj jaz vem, oskrunil spomenik takšni »koroški enotnosti«, pardon, »Kärntner Einheit«, bi ga moral imeti za nacionalno tragedijo in bi moral biti – popravite me, saj pravim, če se motim – goreč slovenski rodoljub. Če je levičar, kot sugerira napis na spominski plošči, potem je to toliko bolj logično: prav »primitivni levičarji« so s svojimi »grožnjami s smrtjo« Sloveniji pozneje priključili Primorsko in del Istre. Je tako ali ni?
Spominska plošča v Klagenfurtu z nemškim napisom »Stätte der Kärntner Einheit: Freiheit-Begegnung-Einheit-Frieden« in pod njim v popolni slovenščini »Smrt fašizmu«, kot jaz to vidim od tukaj, ni nič drugega kot dvojezična tabla. Torej se mi zdi razumljivo, da ima desničarski premier to za »primitivno levičarsko sramoto« in »ideološko obarvano grožnjo s smrtjo«, vse to mi je jasno, vse razumem. Tisto pa, kar me je vznemirilo, je, glejte, to, da dvojezične table na dvorišču koroške vlade za »levičarsko sramoto« in »grožnjo s smrtjo« nima avstrijski premier Sebastian Kurz, ampak – slovenski premier Janez Janša.
Razumete zdaj, kaj me vznemirja? Zelo mogoče – saj ne rečem – je to zaradi mojega zanikrnega znanja slovenščine. Ne vem na primer, ali je slovenska jezikovna logika takšna kot hrvaška in ali se tisti, ki »smrt fašizmu« osebno doživlja kot »grožnjo s smrtjo«, v slovenščini imenuje enako kot v hrvaščini.
V upanju, da mi boste pomagali, vas prisrčno pozdravljam in pozdravljam vas s tradicionalno ideološko obarvano grožnjo: svoboda narodu.
Hvala.
