Omenjeni možganski udar je pred nekaj dnevi izvedel Ivan Pernar, nova hrvaška in regionalna parapolitična zvezda, voditelj stranke Živi zid, hrvaške različice danes nenavadno priljubljenih »antisistemskih« strank, ki so vzniknile ob plebiscitarnem nezaupanju Evrope v politično elito. Samo po sebi seveda ni problem, kadar nekdo ne verjame v teorijo evolucije; prav tako ni posebno velik problem, kadar v evolucijo ne verjame voditelj neke marginalne parapolitične stranke – problem pa je, ko v teorijo evolucijo ne verjame voditelj stranke, ki je tretja najpomembnejša politična sila v državi. Pernarjev Živi zid, nekonvencionalni skupek mladih, pogumnih, modernih in neumnih borcev proti kemičnim sledem na nebu in cepljenju otrok, pa v tem trenutku – po najnovejših raziskavah javnega mnenja – uživa podporo skoraj štirinajstih odstotkov hrvaških volilcev.
Glede na to, da so Bernardićevi socialdemokrati, za HDZ tradicionalno najmočnejša opozicijska stranka, na katastrofalnih osemnajstih odstotkih, to preprosto pomeni, da bo Živi zid v slabšem primeru zelo kmalu druga najmočnejša hrvaška stranka, v boljšem pa stranka, brez katere ne bo mogoče sestaviti naslednje vlade Republike Hrvaške. Skratka, nekaj ministrov v naslednji hrvaški vladi bo dala stranka, katere šef za teorijo evolucije pravi, da je pravljica o žabi in princu. In prav to je problem: ni problem, ko je teorija zarote na političnem in družbenem obrobju – teorija zarote je vedno bila na obrobju in na obrobju je vedno bilo njeno mesto – problem nastopi, ko postane mainstream.
Ni prvič, da Pernar pogumno obračunava z dogmo evolucije. Pred letom ali dvema je tako nemoteno obiskoval hrvaške šole in na šolskih dvoriščih otrokom maloumno predaval o judovskih finančno-znanstvenih zarotah, eno takšno pozornost vzbujajoče predavanje o evoluciji za skupino srednješolcev je imel pred samim poslopjem hrvaškega parlamenta. »Kako je nastal kit?« je Pernar vprašal očarane mulce, ki so ga poslušali z odprtimi usti. »Vas učijo, da je neka krava šla v vodo in dobila nekakšen sonar. Kje so ti fosili? Moralo bi jih biti veliko, a jih seveda ni!«
Pustimo ob strani dejstva, največje naravne sovražnike mlade hrvaške politične inteligence. Bedaki nove generacije tako pogumno javno sprašujejo, kje so ti dokazi – »Kje so ti fosili?« – pri čemer predpostavljajo, da jih ni že zato, ker jih niso videli, in da jih ne more biti že zaradi tega, ker jih sami niti ne iščejo. Primer s Pernarjevim predavanjem o kitu je dober zato, ker enega najbolj znanih fosilnih ostankov kita hranijo prav v Zagrebu – še več, latinsko ime tega slavnega fosila je Mesocetus agrami, »zagrebški kit« – in to v Hrvaškem prirodoslovnem muzeju, vsega dve minuti hoda od kraja, kjer je Pernar vzkliknil svoje znamenite besede: »Kje so ti fosili?«
Marsikaj se je spremenilo od časov, ko so biologijo v šolah namesto katehetov in duhovnikov poučevali profesorji biologije, predavanja o evoluciji – namesto političnih idiotov pred poslopjem parlamenta – pa so imeli kustosi v naravoslovnih muzejih. Po zadnjih anketah danes v teorijo evolucije verjame samo polovica Hrvatov, a glede na to, da čim starejši ko so vprašani, tem večje je število tistih, ki verjamejo v evolucijo – saj so nas starejše biologijo učili profesorji biologije in kustosi naravoslovnih muzejev – je mogoče izračunati, da v evolucijo ne verjame lepa večina mladih. Njihovo razigrano mladostniško nezaupanje v politiko, institucije in elito so mojstri čudežno kanalizirali v nezaupanje v šolo, znanost in znanstvene dokaze: niste opazili, da moderna mladost, ki pogumno zahteva dokaze za evolucijo kita, od Cerkve zahteva dokaze, da je kita četrti dan ustvaril vsemogočni Bog, ali fosil tistega kita, v katerem je starozavezni prerok Jona udobno živel cele tri dni in tri noči.
Kako je prišlo do tega? Vprašanje bom zastavil na njihov način:
»Ko vam nekdo pove, da je preobrazba opice v človeka trajala sto milijonov let, gre za teorijo evolucije. Če pa vam reče, da se je človek čez noč spremenil v opico, potem je to pravljica. Ali verjamete, da znanstvena teorija lahko postane pravljica, če iz zgodbe izločimo dolgo časovno obdobje?«
Seveda lahko. Ivan Pernar, Živi zid in sodobna mlada neinteligenca so trden materialni dokaz za teorijo pravljice: še več, latinsko ime tega slavnega primerka je Primate agrami in hranijo ga v saboru, državnem parlamentu, vsega samo dve minuti hoje od Hrvaškega prirodoslovnega muzeja.
Skoraj sto milijonov let je trajala evolucija primatov, ki se je začela v pozni kredi, hominidi so se ločili pred dvajsetimi milijoni let, dvesto tisoč let se je potem razvijal homo sapiens, ki že več kot pet tisoč let piše in zapisuje svoje misli: teorijo evolucije je že pred sedemsto petdesetimi leti zasnoval arabski znanstvenik Nasir Al Din Al Tusi, Charles Darwin je pred sto petdesetimi leti objavil O izvoru vrst in pred štirimi leti je, pritisnjen ob zid z dokazi, teorijo evolucije sprejel tudi sam sveti oče papež Frančišek.
Potem pa je Ivan Pernar izbrisal vseh sto milijonov let evolucije in dokazal, da pravljice obstajajo, »če iz zgodbe izločimo dolgo časovno obdobje«.
Zdaj moramo začeti spet vse od začetka.
