Tega ni izjavil kakšen novi obraz na politični sceni, temveč eden najbolj starih kadrov, ki sliši na ime Janez Janša. Vsako leto njegova stranka zbere tisoče ljudi na poletnem taboru v Bovcu, kjer ugotavljajo, da so še večji, še boljši, še lepši, še pametnejši in nasploh najboljši v državi. Janez jih bodri z besedami, da so glavni tok, da so vsi drugi marginalci in pritoki, da bi še živeči Fran Milčinski iz vladnega kaosa spisal drugi del Butalcev. Res je impresivno, da se je pred tridesetimi leti v tej dolini zbralo petnajst strankarskih zanesenjakov, danes pa se tja prifurajo s stotimi avtobusi. In res je neverjetno, kako radi imajo svojega predsednika.
Ta ljubezen je res občudovanja vredna, ker je v bistvu Janez praktično že upokojenec. Nekdo, ki bi ga po vseh kriterijih že zdavnaj morali spraviti med staro politično šaro in se mu tako ali drugače posmehovati, je deležen neizmerne ljubezni. Posnetki s prizorišča so bili res fantastični. Tega se ne bi sramoval niti z njihove strani tako osovraženi Josip Broz - Tito. Janez ponavlja staro mantro, ki ga drži pri življenju. Ni nas še dovolj. Res nas je vedno več in smo bližje cilju, ampak delo še ni opravljeno. Obet nove Slovenije je blizu. Po njegovih besedah so časi, ko se bo to zgodilo, pred vrati. Janez je res pravi gornik. Je stari oča, ki svoje vnuke goni v osvajanje vršacev, oni pa so naveličani že po eni uri. Takrat jih motivira z besedami, da je planinska koča za naslednjim ovinkom. Seveda te koče ni od nikoder. Je pa stalna obljuba, da je raj za naslednjim ovinkom, naslednjimi vrati, naslednjimi volitvami. Klasična pozicija božanstva, ki priganja k odpovedovanju na račun nebeške nagrade. Čeprav je vsem jasno, da te ustavne večine ne bo in ne bo. Bo pa stalno stremljenje k temu cilju, ki vse žene, da so še bolj zagnani in predani.
