Blagoje Adžić

Da je tip, ki živi popolnoma v svojem svetu in da je vojno sposoben nadaljevati sam. Osebno. Da se je nekaj kasneje izkazalo, da je prav Adžić s svojo karakterno držo dejansko preprečil vojaški udar proti Kadijeviću, je druga zgodba. V tistih dneh je bil Adžić predvsem super vaterpolistično ogromen, oglat, robustnih obraznih potez, kot da je otroke, močnih obrvi ter brkov, ortodoksen, trdolinijski. Celotna galerija negativcev iz filmov o Jamesu Bondu mu ni segla do kolen. Se spomnite, kako je nastopal na TV? Počasi, skrajno počasi je bral z lista papirja z medvedje globokim hripavim glasom, občasno lagodno mljasknil z usti, med izgovarjanjem besed pa se je iz globine njegovega ogromnega telesa stalno dalo slišati še neko dodatno izdihovanje. Ne vem, ali je šlo za napornost bivanja, kakršna zna pestiti ljudi s tako ogromnimi telesi, ali pač za neki hercegovski zen (človek je iz Gackega, vzhodne Hercegovine), pridobljen skozi generacije in generacije, ki so odraščale v tamkajšnji pripeki, in je ta izdih prešel v genski zapis. V bistvu je izdihoval in govoril podobno kot Marlon Brando v Apokalipsi zdaj. Velikokapacitetni ljudje, bi se lahko reklo. Ogromneži težkih misli. No, Adžić je bil počasnejši od kogar koli. Tudi od Branda. Celo od ravnatelja moje osnovne šole, kadar je prevzel suplenco, si dovolil postreči s kozarcem vode in začel svoj standard - počasno predavanje o užiški republiki, je bil gospod Blagoje počasnejši. Strahobalen lik. Preden je obrnil list, s katerega je bral svojo izjavo, si je obliznil prst kot kak mogočnež, ki vse rešuje le na besedo, s papirjem ima pa opravka le v primeru zemljiških listin ali pač pisma od sestre, do katere edino čuti ljubezen. Rečeno naravnost, dajal je vtis, da imaš opravka s psihopatom, za neki od realnosti povsem ločen um, ki dejansko uživa v tem, da te zadetega od nejevere, da se dogaja, kar se je dogajalo, s svojimi nastopi straši in ubija up, da bi se lahko vse skupaj razrešilo brez streljanja. Vendar pa je prav general Adžić, ki je pri svojih 79 letih še živ, tudi človek, ki je v tistih dneh povzročil največje olajšanje. Kakopak tedaj, ko se je pojavil na TV in oznanil zadnje, kar se je od njega pričakovalo - da se vojskovanje prekinja. Ne poznam ozadja. Brez dvoma so se tiste dni igrale velike geopolitične vohunsko diplomatske igre, vendar pa se do dandanes nisem otresel občutka, da mu je bilo za njih malo mar oziroma da je šlo tedaj za malodane njegovo osebno odločitev. Da se je on, na videz strahobalno monstruozno psihopatski Blagoje Adžić, ki je na nekem kasnejšem sestanku generalštaba o 42 mrtvih vojakih JLA v Sloveniji dejal, da jih približno toliko umre, če trčita dva avtobusa, odločil razumno. S svojo veliko in očitno sploh ne tako psihopatsko glavo, kot se je zdelo. Olajšujoče. Kajti tako je rekel on, Blagoje Adžić. Skrajno počasi. Če bi rekel Kadijević ali kdor koli drug, ne bi imel občutka, da bo veljalo.