Njegov novi avtomobil, je opremljen z vsem mogočim senzorji. Sprednjimi in zadnjimi, kamero, asistentom za zaviranje, opozorilom za prečni promet, sistemom za preprečevanje trka pri nizki hitrosti in verjetno še kakšno funkcijo. Ko zapelje iz garaže, avto najprej zapiska, ker je preblizu stene, nato zapiska, ker je preblizu zabojnika za smeti, nato ker je preblizu smreki pred uvozom. Zatem piska spredaj in zadaj in ob straneh, dokler ne tuli že ves avtomobil.
Nekega popoldneva je šel po ženo Lizo v središče mesta. Ulica je bila ozka, parkirna mesta še ožja, meje med njimi pa so označevali betonski cvetlični lonci. Zapazil je prazno parkirno mesto, vključil smernik in se lotil operacije parkiranja.
Ko je začel vzvratno manevrirati, se je oglasil prvi pisk. Nato drugi, in nato neprekinjen zvok, podoben alarmu ob jedrski nevarnosti. Na zaslonu se je izpisalo STOP.
Avto je nenadoma samodejno zavrl.
»Kaj je spet!? Saj ni nikogar za mano,« se je razburil Željko.
Pogledal je v vzvratno ogledalo. Za njim ni bilo nobenega avtomobila.
Ponovno je prestavil v vzvratno prestavo. Piskanje. Rdeče črte. Avtomatsko zaviranje. Avto ni šel več nikamor.
Željko je izklopil radio in začel pritiskati gumbe na armaturni plošči. Eden od njih je izklopil pomoč pri ohranjanju voznega pasu, drugi ogrevanje volana, tretji odprl meni za ambientalno osvetlitev, četrti ponastavil tlak v pnevmatikah. Parkirni senzorji pa so še naprej piskali.
»Dovolj!« je bil besen.
Odločil se je, da bo senzorjem pokazal, kdo je gospodar. Malce bolj odločno je pritisnil na plin in hkrati suvereno obrnil volan.
Avto je še enkrat sunkovito zavrl.
Tokrat se Željko ni dal. Z vso silo je pritisnil na plin in avtomobil je sunkovito zapeljal nazaj. V naslednjem trenutku je v zadnji odbijač nekaj močno udarilo.
Nenadoma je vse potihnilo. Na zaslonu se je pojavilo novo opozorilo:
Sistem zaznal oviro.
»To zdaj poveš!?« je zavpil.
Izstopil je in ocenil škodo. Ko je preslišal vsa opozorila in »prisilil« avtomobil, da zapelje vzvratno, je zadel v betonski cvetlični lonec in ob tem razbil zadnjo luč. Nekaj sekund je stal ob avtomobilu in opazoval rdeče koščke plastike, raztresene po tleh, medtem ko je lonec ostal povsem nepoškodovan.
»Ja, kaj si pa naredil,« je vprašala Liza, ko je prišla do avtomobila.
Željko je pogledal razbito luč in zamahnil z roko. »To je zaradi piskanja. Človeka zmede. Če avto ne bi tulil kot sirena, bi parkiral na milimeter. Ti dokažem.«
Sedel je za volan, končno našel pravi gumb in izklopil senzorje ter se pripravil, da zapelje iz parkirnega mesta in dokaže svoje.
Ker je končno vse potihnilo, ni opazil cvetličnega lonca na sprednji strani avtomobila in ob njega podrgnil še sprednji odbijač.
Liza je sicer želela nekaj reči, a jo je Željko le postrani pogledal.
Z razbitim avtom spredaj in zadaj sta se v tišini odpeljala domov.
Od takrat naprej Željko uboga senzorje.
