Tudi jaz sem potreboval kakšne tri mesece, da sem se brez večjih ovinkov navadil poti iz garaže do svojega kabineta v razkošju prostorov in hodnikov nove pravne fakultete. Morda me je zato usoda za nekakšno protiutež že zmlada postavila v zapor, ki je pregleden in kjer so dovoljene poti jasno zarisane. Pri tem je bila dovolj milostna in mi dodelila udobnejšo stran rešetk. Tako sem do zrelih let nabiral znanje o zaporu in o vsem, kar se v njem dogaja. Od arhitekture pa imam le končni občutek o tem, ali mi je kaj prijetno in skladno ali pač ne.
Pred časom so me povprašali, kaj menim o načrtih za dva nova zapora. Prvi je »dobrunjski«, kjer naj bi bilo prostora za več sto obsojenih, drugi pa na Igu, in sicer za ženske. Nekaj let pred tem sem bil kot somentor povabljen v komisijo za diplomsko nalogo, kjer se je kandidatka lotila zasnove alternativnega zavoda za prestajanje kazni zapora za moške v Ljubljani. Po uvodnem srečanju sem videl, da se moram naučiti tujega jezika. Ni bilo dosti bolje kot pri nekom, ki prvič dobi računalnik in mu prekaljeni mojstri naložijo zbirko opravil od »dounloudanja, dilitanja do forvardiranja fajlov, ki jih je treba sicer pravočasno sejvati«. Tako popolnoma razumem koga, ki se je odločil, da bo preostanek svojega dela opravljal pišoč na roko in v sodelovanju z ustanovo, ki se ji reče pošta in kjer moraš lepiti znamke.
Ker sem se odločil, da se ne bom umaknil, se je začelo dobro sodelovanje med kriminologom in arhitekti, ki se ga rad spominjam. Zdaj, ko se gradnja novih dveh zaporov približuje, narašča tudi zanimanje medijev za ta projekta. Ko so me mediji povabili h komentiranju, sem se seveda izognil jeziku, od katerega poznam le nekaj besed. Povedal sem le nekaj zaporskih izkušenj, ki so se nekaterim novinarjem zdele sicer zanimive, a ne omembe vredne. Tako primanjkljaj nekaterih informacij, ki se mi zdijo bistvene, popravljam zdaj.
Prvič, ali sploh potrebujemo nov zapor. Vsekakor. Razmere v ljubljanskem so že dolga leta nečloveške za obe strani. Potrebujemo tako velikega? Ne. Pojavila se je ideja, da »od viška glava ne boli«. Ne velja za vse primere. Preobilje hrane skrajšuje življenje v nasprotju s še znosnim pomanjkanjem. Preveč zaporov je vselej skušnjava za (pre)več obsojanja.
Drugič, ali sodobna in humana arhitektura rešuje temeljne probleme zapora. To vprašanje terja nekaj uvoda. Povojna politika je zapore in psihiatrijo nameščala v stare graščine in podobne stavbe, na obrobje v vseh pomenih besede. Tem stavbam je dala s spomeniškim varstvom še pečat nedotakljivosti, kar je z zgodovinskega vidika razumljivo, s praktičnega pa ne. V Sloveniji je bilo štirinajst zaporov z oddelki. Vsak je bil zgodba zase. Pisalo jo je predvsem osebje oziroma vodstvo. Režim je bil praktično povsem odvisen od vodje, ne pa od obsojenih. Vsakih pet let smo natančno merili počutje obojih. Dolga leta je bila daleč najboljša klima v zaporu, narejenem iz stoletja stare graščine, vmes požgane in za silo obnovljene. V sobah ni bilo zasebnosti za obsojene, saj je bilo v ogromnih prostorih tudi po deset postelj. A obsojeni so se v tem zaporu, ki ni ustrezal nobenim kriterijem humanega bivanja, počutili bolje kot osebje (pazite – osebje!) v petih drugih slovenskih zaporih.
Tako klimo smo dosegli z demokratizacijo zapora, kar je med drugim pomenilo, da smo obsojene, njihove želje, predloge in občutke upoštevali, čeprav smo imeli nad njimi po zakonu (tako je še danes) praktično vso oblast, in je bilo upoštevanje zadnje, kar bi bili dolžni početi. Vse pomembne odločitve smo sprejemali skupaj z njimi in tako dokazali, da jim zaupamo. To zaupanje so nam vračali tudi tako, da primeroma v desetih letih ni bilo v tem zaporu izrečene niti ene disciplinske kazni.
V tem preteklem času je bil zgrajen nov zapor, kjer pa je bila klima kljub moderni arhitekturi precej na psu, kar sicer ni povsem znanstvena lestvica, a dobro razumljiva vsem. Arhitektura ni mogla pomagati, če se ljudje niso bili pripravljeni odreči z zakonom podeljeni premoči nad soljudmi.
S tem nikakor ne želim reči, da arhitektura ni pomembna. Ustvarjanju dobrih odnosov in dobrega počutja je lahko v veliko oporo. Ne nazadnje gre za standarde bivanja, ki si jih vsi zaslužimo. Poleg tega lahko rahlja pritiske, ki se jim zapor kot kazen ne more izogniti. Ne more pa še tako dobra arhitektura ustvariti dobrih odnosov, če tega ni v nas. In tega ne more v nas vsaditi tudi noben predpis. Slaba arhitektura, zlasti če jo skozi pretirane zahteve o varnosti soustvarjajo za to področje odgovorni, pa utegne utreti pot novim oblikam represije, če ne vzpostavimo ustrezne arhitekture medčloveških odnosov.
