Ocene o tem, koliko ljudi je bilo na pogrebu, se gibljejo od šestnajst tisoč, kot trdijo opozicijski mediji, do sto šestdeset tisoč, kot trdijo mediji nacionalistično-režimske koalicije. Ki je na papirju koalicija, a je oblast skoraj povsem v rokah Srbske napredne stranke. Ta je nastala iz Srbske radikalne stranke, nacikonstrukta, ki se je kot vedno razvil iz majhne skupine, nato pa je idejo sprejela ogromna večina.
Osnovno vprašanje torej ni, koliko ljudi je bilo na Mladićevem pogrebu. Niti ni vprašanje, kako da se Evropska unija – katere nezmožnost in neučinkovitost delovanja se morda najbolj vidi v tem primeru – na vse mogoče načine izogiba temu, da bi rekla, da je bil to pogreb z državnimi častmi. Problem je, da je po štirinajstletni vladavini Aleksandra Vučića država povsem v avtu – vržena iz duha časa in kakršnega koli odnosa do pozitivnega sistema vrednot. Razen modela vladanja s palico v roki. Dobro je povedal zgodovinar Milivoj Bešlin: Srebrenica je postala del kolektivne identitete Srbov. Vsekakor ni treba posploševati in anatemizirati vseh Srbov: veliko ljudi v Srbiji se je oglasilo s sporočili, da gre za falzifikat in inscenacijo, da so udeležence pogreba pripeljali iz Republike Srbske, da je Mladić zločinec … Bolj ko bodo poveličevali sledove zločinov, bolj bo pod vprašajem mir v hiši. Zgodovina totalitarizma nas uči, da je glavni trenutek tisti, ko pretepaški in jurišni odredi – ki sta jih polna tako Srbija kot Republika Srbska – ostanejo brez nadzora.