Dojenček v košarici sem bil jaz in v zavojčku v košarici je bil zlatnik. Zgodbo so mi mnogo let kasneje povedali moji starši. Ko sem se rodil v jeseniški bolnišnici februarja 1976, je bil sneg izredno visok in šele ko je skopnel, se je moja družina napotila proti jugu. Po nekaj urah vožnje po slabih cestah smo prispeli na cilj. Sorodniki so nas že nestrpno čakali na dvorišču, med njimi je bila najbolj neučakana ravno babica po očetovi strani.
Da se malo vrnem nazaj. Ko je Otomansko cesarstvo sprejelo odločitev o tem, da zapusti Bosno in Hercegovino leta 1878, jo je po nekaj mesecih bojev prevzela avstro-ogrska monarhija. Po začetnem nezaupanju lokalnega prebivalstva so se začele velike naložbe v infrastrukuro, kar je vključevalo tudi razširitev šolskega sistema, vendar so se nove oblasti soočale s številnimi preprekami. Po nekaj stoletjih turške vladavine je prišla drugačna avtoriteta in številni ljudje so močno dvomili o novih gospodarjih, zato svojih otrok niti pod razno niso več želeli poslati v nove šole, saj so se bali, da bodo tako izgubili svojo identiteto. Če je že bilo kaj izobraževanja, se je le-to dogajalo v šolah, ki so jih organizirali ob koncu tedna s pomočjo lokalne skupnosti. Tam sta se tudi moji babici naučili brati in pisati. Obe moji stari mami nista znali brati v latinici, sta pa obvladali arebico, ki je bila ena od pisav v BiH v času Otomanskega cesarstva. Gre za arabsko pisavo, prilagojeno bosanskemu jeziku. Kasneje sta se poročili in celo življenje sta bili gospodinji. Skrbeli sta za otroke in dom, uživali pa sta v gledanju televizije. Ko je bila na sporedu priljubljena nadaljevanka, si po navadi slišal bore malo, saj sta obe radi komentirali dogajanje na zaslonu. Dela na njivah je bilo veliko, zato so otroci pogosto po končanem četrtem razredu osnovne šole zaključili z izobraževanjem in so jih raje uporabili kot dodatno delovno silo na domačiji. Med njimi je bila tudi moja mama, ki mi je pravila, da so v dobrih časih imeli ene čevlje za celo leto, čeprav so delali na poljih, v sadovnjakih, hiši in hlevu. Če je bila letina slaba, tudi tega edinega para čevljev ni bilo. Ker niso imeli vodovoda v vasi, so po vodo hodili k vodnjakom nekaj kilometrov stran od hiše. V vsaki roki so imeli po vedro in do vodnjaka je bila pot lahka, pogosto tudi polna smeha, ampak vračati se po klancu nazaj z vedri, polnimi vode, ni bila majhna stvar. Na splošno ljudje v tistih letih niso imeli veliko, so bili pa zato toliko bolj hvaležni za nove stvari in so se iskreno veselili praznikov, veselic in porok, saj so ravno takrat imeli najboljšo priložnost poskusiti sladice in druge dobrote.
V šolo je s sosedovimi otroki, brati in sestro hodila dve uri, najbolj pa jih je bilo strah, ko so se pozimi vračali domov iz šole in je bilo temno že ob štirih popoldne, oni pa še vedno niso bili doma. S šalami in igro so si krajšali pot, hkrati pa drug drugemu vlivali pogum, saj so včasih v daljavah slišali zavijanje volkov, kar jih je neizmerno strašilo, zato so še bolj pohiteli in upali, da bodo čim prej zagledali domačo hišo. Doma jih je spet čakalo delo, poležavanja ni bilo. Ko je mama kasneje prišla v Slovenijo, so ji te delovne navade iz otroštva še kako prav prišle. Z njihovo pomočjo ji je uspelo v novi domovini. Z očetom sta si ustvarila nov dom in vsi trije otroci so se rodili na Jesenicah.
Zlatnik je danes na varnem in občasno si ga z veseljem podrobneje ogledam. Na njem je izpisana letnica izdelave 1223 v arabskih številkah, kar pomeni, da so ga naredili leta 1808 po našem štetju. Star je torej natanko 209 let in zelo sem ponosen nanj, saj je to moj najmočnejši spomin na babico. Ne vem, kje so ga naredili in s kakšnim namenom, je pa izrazito lepo okrašen in izdelan. Pozneje sem videl njeno fotografijo iz mlajših let, kako stoji ob nekem potoku, na njej pa kar nekaj dolgih vrst zlatnikov: ena vrsta na čelu, ostali so bili na prsih in krilu. V tistih časih so dekleta ponosno nosila zlatnike okrog vratu ob posebnih priložnostih. Kar je meni osebno najpomembnejše, je dejstvo, da se je ohranil vsaj en simboličen zlatnik in da se bo spomin na babico z njegovo pomočjo prenašal iz roda v rod. Ob poroki sem ga podaril ženi in kasneje ga bo ona predala naprej, tako da se bo tradicija nadaljevala.
Kar je zanimivo v tej zgodbi, je to, da se nikomur ne sanja, kje so preostali babičini zlatniki danes. Po njeni smrti sredi 80. let prejšnjega stoletja so jih nekateri sorodniki iskali sem in tja, vendar je bilo vse zaman, iskanje zaklada se je vedno končalo brezuspešno. Še zdaj nihče ne ve, kje so.
In prav je tako.
Velikokrat sem že namreč doživel v življenju, da so ljudje ob velikem denarju popolnoma izgubili razsodnost, tako da je bolje, če zlatniki ostanejo na varnem, kjer koli že so.
