Mimo bežijo podobe pokrajin. Gremo v Sarajevo, praznovat. I. ima »okrogli rojstni dan«, ni pomembno, koliko let, to se za dame ne pove, a naredila je toliko za povezovanje teh kultur, da se je ne sme zavrniti. Tu smo še mi trije, med običajnimi osumljenci – gospa J. J. F., gospod M. L. in moja malenkost. Pot je dolga in ni. Od Kopra do Sarajeva je 670 kilometrov, a nikoli ne traja manj kot osem ur. Ko greste južno, tudi policisti niso več tako neprijetni, a če je še lepo vreme, indijansko oziroma babje poletje, kaj hočeš boljšega. Gremo na jug.
I. je vedno pripravljena. Organizacija: čeprav imajo vsi GPRS, Michelinove poti po znanih in neznanih cestah, je vzela zemljevid – Slovenije, Hrvaške, BiH, da se ne izgubimo. V takšnih situacijah mi vedno pride na misel pokojni Ivo Štandeker. In njegova naslovnica Mladine: Ali bi radi živeli v takšni državi? V Zahodni Jugoslaviji. Imaginarni rojstni kraj. Utopija? Ali je usoda vseh takšnih stvari, da končajo kot Vzhodna Nemčija?
V avtu razvijamo Zahodno Jugoslavijo, njene planine in reke se razprostirajo po naših naročjih, malo pa tudi čez glavo J. J. F. Iščemo vstop na avtocesto Gradiška–Doboj. Pri Okučanih. Takoj vidimo, da je založnik iz Zadra na zemljevid »pozabil« vpisati Jasenovac. Največjega morišča druge svetovne vojne na Balkanu, koncentracijskega taborišča, v katerem je po uradnih podatkih ZN umrlo okoli 80.000 ljudi, večinoma Srbov, Judov in Romov, pa tudi hrvaških antifašistov, preprosto ni na avtokarti. Ni ga. Fertig. Medtem ko silhueta velikega kamnitega cveta, spomenika na kraju zločina, izginja v mraku, zavijemo proti Gradiški.
Veleplakati pravkar končanih bosanskih volitev še stojijo.
– Dodik je videti kot reptil! pravi gospa J. J. F.
– Ja, malce kot povodni konj. Lahko je simpatičen, a je krvoločen in nevaren, rečem jaz.
– Imaš prav, res je kot hippo! konča gospa J. J. F. navdušeno.
Zadovoljen sem, ona mi ne da pogosto prav.
V Republiki gozdni je tema. Naenkrat svetloba. I. vzklikne: Glej, glej, trgovina Agroslavija! Reklama za kmetijsko apoteko. Kakšno ime!? Metafora. Vsa ta država je bila nekoč to. Agrarni kotiček med cesarstvi. Križpotje z malo cestami. Agroslavija. Te opazke so vedno malce zlobne, a lahko tudi držijo. Kot takrat, ko je v odmevu ljubljanskih kolesarskih protestov neka desničarka prišla na dan, da je to – kolesariat.
Nekje pri Doboju pridejo na vrsto tudi slovenske volitve. Telefon in družbena omrežja. Zdi se, da lahko slovenski volilec svojega petega predsednika v zgodovini povsem udobno izbere med Milanom Brglezom, Natašo Pirc Musar in Miho Kordišem. A, spomni M. L., navada je železna srajca: Anže Logar vodi in on je povsem stabilen faktor nadaljevanja Janše z drugimi sredstvi. Po glavi se mi še vedno mota intervju z Natašo Pirc Musar v Mladini, v katerem ji kolega »očita«, da je po prijavljenih prihodkih njegova plača večja od njene, torej od plače kandidatke na predsedniških volitvah. Ona se inteligentno rešuje z odgovorom o optimizaciji, kar nekako pomeni, da »je lahko tako, lahko pa tudi drugače«. Pahorjevsko.
– Je Brglez mali Drnovšek? vprašam.
– Wannabe Drnovšek, pride odgovor.
No, bolje je imeti dober vzor … A pomembneje je imeti podporo velikih iz ozadja.
To je res in o tem se ne da povedati nič pametnega, dokler volilci ne povedo svojega. A volilci po drugi strani redko povedo kaj pametnega. To je začarani krog parlamentarne demokracije. Liberalne in leve sile so pogosto razpršene na več strank in kandidatov, medtem ko močni populisti in desničarji – poglejmo samo italijanski primer – običajno stavijo na enega. Ki je najpogosteje beden in nesposoben, a ima široko podporo.
Kako izraziti celovito misel o svetu, ki je absolutno fragmentiran? Dobro, vsaka pametna filozofska šola nas uči, da je o svetu tako ali tako nemogoče izreči dokončno sodbo, ker se misli o neskončnosti ne da izraziti z omejenimi sredstvi. Zdi se, da je čas spopada z argumenti, zavzemanja stališč, logičnega sledenja dejstvom, za vedno minil.
Svet, v katerem je »zakaj ne?« pomembnejše od »zakaj«, je oder našega časa. Ali je potemtakem sploh vredno razmišljati o njem? In o nas.
V daljavi se vidijo luči mesta. Govorimo o antologiji pesnic Bog si ga drka na nas, ki je povzročila neke vrste afero, ko se je Društvo slovenskih pisateljev, ki naj bi bilo založnik, umaknilo iz projekta zaradi »zadržkov do naslova«, tako da je zbirka izšla v Črni škrinjici, pri butičnem založniku, kot se temu lepo reče. Knjige mi še vedno ni uspelo dobiti, me pa zanima: razen prakse, v kateri se v takšnih primerih najpogosteje izkaže, da je vsa frka okrog naslova in bogoskrunstva večinoma neupravičena in nesmiselna. In to, da knjiga običajno ne upravičuje pričakovanj bralcev in z umetniške, filozofske, antropološke in kulturološke ravni ne ponuja ne vem česa – je manjši problem. Najbolj očiten in jasen dokaz, da je nekaj provinca, je to, da se posamezniku in posameznici prepove svoboda mišljenja. Da je ne sme imeti in izreči. To je pekel. Kako že gre tisto: »Če iščeš pekel, vprašaj umetnika, kje je. Če ni umetnikov – pomeni, da si v peklu.«
Ostalo pa je lahko vse, tudi masturbacija. Če vprašate mene, ko smo že tukaj, mislim, da bi se morali vsi skupaj, tako tisti, ki verujejo, kot tisti, ki ne verujejo, pustiti malce pri miru. Če bi bog to počel, bi morali biti malo bolj erotični. Kot posamezniki. In kot svet, nedvomno.
