912 x 100 evrov = solidarnost

Zgodba, ki jo je pripovedoval oče, me je ganila do solz. Bolezen, ki se je prikradla v dekličino telo, je za zmeraj zaznamovala življenje družine. Starši so poskusili vse, da bi rešili dekličino življenje. Za njeno zdravljenje so kljub nizkim prihodkom porabili veliko denarja in najemali kredite za različne terapije. Na koncu so s krediti odplačevali že najete kredite. Čeprav je bilo za njeno zdravljenje vloženega veliko truda, zdravstvene pomoči in denarja, je deklica na koncu umrla. Ob očetovih besedah, da so morali za njen pogreb najeti nov kredit, so se mi orosile oči. Življenje družine gre dalje z velikimi finančnimi težavami, saj odplačevanje kreditov z minimalnima plačama staršev predstavlja preveliko breme. Prihajajo rubežniki, ki na koncu rubež vseeno preložijo do nadaljnjega. Družina ob vsakem zvonjenju na vrata otrpne, saj se boji, da so pred vrati rubežniki. Smrt sestrice je zaznamovala tudi življenje njenega brata, ki je bil na sestrico zelo navezan. Še danes spi v njeni sobi. Prikrajšan je tudi za vse, kar je za večino njegovih vrstnikov vsakdanje: morje, izleti, telefon itd. Pri dvanajstih letih že ve, v katero srednjo šolo se bo vpisal: v tisto, kjer bo lahko s poklicem staršema čim prej pomagal pri pokrivanju življenjskih stroškov.