Knjižni sejem v Leipzigu, ki bi se moral zgoditi minuli konec tedna, so letos že tretjič zapored odpovedali zaradi epidemije. To ne pomeni, da v Leipzigu minuli konec tedna ni bilo knjižnega sejma. Bil je. Tridnevni alternativni pop-up knjižni sejem, na katerem je sodelovalo več kot šestdeset nemških založb, tudi nekaj najpomembnejših. Vstopnice so bile razprodane več dni pred začetkom. Poleg tega se je v mestu v treh dneh zgodilo več kot štiristo literarnih dogodkov. Branj, pogovorov in okroglih miz, na katerih so sodelovali avtorji z vseh koncev sveta. Tudi slovenski, čeprav tega ni zaslediti niti na uradni spletni strani Javne agencije za knjigo, kaj šele v časopisih.
Ana Schnabl je predstavljala nemški prevod svojega romana Mojstrovina, Miha Mazzini roman Izbrisana, na velikem (zdaj že zelo tradicionalnem in zmeraj totalno razprodanem) literarno-glasbenem dogodku Balkanska noč je nastopila slovenska glasbena skupina Pantaloons, predstavila pa se je tudi ilustratorka Lea Zupančič, ki je ustvarila celotno likovno podobo in množico ilustracij za večdnevni festival mednarodne literarne mreže Traduki z naslovom Common Ground: WIR UND SIE, ki se je od petka do nedelje odvijal v leipziškem kulturnem centru UT Connewitz.
Zagotovo obstaja več variant za raj na zemlji. Ena varianta, zelo specifično moja, je dogodek Balkanska noč, ki v fokus postavlja najboljšo književnost jugovzhodne Evrope, ki jo spremljaš na klopci na balkonu UT Connewitz, medtem ko zraven ob pivu kramljaš z Lano Bastašić in Georgijem Gospodinovom. Hočem reči: vojna je, prekleta vojna, a obstajajo variante, da se stvari postavijo drugače, pa četudi o tem ne piše nobena uradna vladna spletna stran, kaj šele časopisi.
Pri tem je seveda razumno in odraslo dodati, da še nobena stvar na tem svetu ni šla zlahka, kaj šele, da bi šla zlahka utopija. A če veste, da je Evropska unija leto 2022 že pred časom razglasila za evropsko leto mladih, potem morate v utopijo verjeti, vanjo vlagati in jo zahtevati. To je, pravzaprav, edina varianta – ne za raj na zemlji, ampak za preživetje.
Vsakič ko nam televizijski dnevnik pokaže ruski tank, ki ga bomba vrže v zrak (bum! bem! paf!), si moramo predstavljati štiri pare mladih oči, štiri dvajsetletnike, ki imajo najbrž radi nogomet in mogoče muce in verjetno kakšno babico ali čokoladno torto, ki v tistem istem trenutku eksplodirajo na prafaktorje. Bum! Bem! Paf! Vsaj štirje pari mladih oči, vsaj štirje, gotovo pa tudi več, kajne minister Tonin? Vi veste.
Koliko parov mladih oči gre v en tank? Koliko dvajsetletnikov, ki imajo radi nogomet in čokoladne torte in ki mogoče radi igrajo računalniške igrice, a zagotovo niso narejeni za to, da čisto zares izgubijo življenje, stisnjeni v čisto zaresni tank? Ali pa poznamo tudi tanke, ki jih ne vozijo dvajsetletniki, ampak džojstik na daljavo? Ki jih ne vrže v zrak, ko jih zadene prava bomba? Tanki so narejeni za takšne reči, za takšne reči je narejeno orožje. Za bum, za bem in za paf. Za kri in za jok. Tudi leta 2022, ki ga je Evropska unija že pred časom razglasila za evropsko leto mladih in ko v Sloveniji nabavljamo orožje, ki nas bo obvarovalo smrti.
Kdor v teh dneh v Ukrajini zdravi razdrapane, krpa razstreljene in pokopava umorjene, recimo Zdravniki brez meja ali Emergency, na ves glas vpije: več orožja pomeni več krvi. Ne pošiljajte orožja! Pa naj bo to še tako skregano z našo trenutno željo, da pomagamo, da rešimo, da »osvobodimo«. Kdor pošilja orožje, pošilja smrt. Obstaja pravična smrt? Dvomim. Pravično orožje? Vsekakor.
Imenuje se knjiga.
»Ko sem včeraj poslušal literaturo Balkanske noči, sem moral pomisliti: še sreča, da imamo na Balkanu samoironijo. Brez nje bi v naših krajih vse eksplodiralo. Samoironija pa nas kultivira. Negovati moramo samoironijo, vanjo moramo vlagati trud. Avtokrati, recimo, so popolnoma brez samoironije. Ta del srca jim manjka, odrezali so jim ga ob rojstvu,« je v nedeljo popoldne na literarnem festivalu mreže Traduki dejal Georgi Gospodinov.
Predstavljal je svoj najnovejši roman Časovno zavetišče, ki ga bomo kmalu dobili tudi v slovenskem prevodu. Gre za čudapolno zgodbo o domišljijski »kliniki za preteklost«, instituciji s sedežem v Zürichu, ki ponuja navdihujoče zdravljenje za bolnike z alzheimerjevo boleznijo: vsako nadstropje reproducira eno desetletje 20. stoletja v najmanjših podrobnostih, kar pacientom omogoča, da odpotujejo nazaj v čas in najdejo udobje v svojih bledečih spominih. Toda zgodi se, da se začne za kliniko zanimati vse več zdravih ljudi, ki iščejo »časovno zatočišče« pred grozotami sedanjosti …
Naj torej minister za trenutek odloži orožje in v roke vzame knjigo.
Čeprav zveni zelo smiselno, celo zelo logično in človekoljubno, preteklost ni učiteljica. Ni zavetišče pred sedanjostjo. Orožje ne deluje. Bolj ko ga skušamo uporabljati za življenje, bolj seje smrt. Poskušajmo torej namesto preteklosti misliti prihodnost. Z mladimi očmi, kar od nas zahteva evropsko leto mladih 2022. Ne v orožje, vlagajmo v knjige! V samoironijo, v smeh in v mir.
Saj ne rečem, da bo šlo takoj. Da bo šlo zlahka. Ampak takoj in zlahka gre kvečjemu atomska bomba.
