Evolucija človeštva, ki se je držala strogih Darwinovih zakonov, se je tebi izognila in si se rodil kot mona. Tega ne gre razumeti kot žaljivko. Je zgolj ugotovitev z zelo bogatim konotativnim poljem. Včasih zadošča že beseda. »Mona« je univerzalni izraz, ki natančno razloži celoto eksistenčne situacije človeka, v katerega je usmerjen. Ustrezno označi tudi vse njegove posamične nazore in njegovo mesto v vesolju. Enako je uporabna pri kvantnih fizikih, pri dijakih, ki imajo popravni izpit iz matematike, in pri uspešnih politikih iz okolice Nove Gorice.
Vse otroštvo me je ta stavek spremljal v slovenščini in italijanščini, mi sledil skozi odraščanje in tudi v zrelih letih me dobrohotno usmerja od zla k dobremu. Raba tega izraza je zelo bogata. Včasih je apodiktična. »To je lahko napisal samo mona.« Lahko izraža čudenje nad nepopisno izvirnim obnašanjem. »Ma, kaj si res lahko taka mona?« Ali pa je skopuško eliptičen. »Mona se rodiš.«
Na ta izraz obmejne kulturne dediščine sem se spomnil ob branju svojega časopisa. Anja Zag Golob je namreč v Dnevniku opisovala, kako je neznanec med branjem poezije poskušal ukrasti mavrično zastavo, ki je v mesecu ponosa visela nad vrati knjigarne Mariborka v Mariboru, in nadlegoval prodajalke. Njegov kolega je imel še bolj zanimivo idejo. »Moški je zaposleni zagrozil s škarjami in fizično silo, jo pljunil v obraz, nato pa zapustil prizorišče.«
Anja Zag Golob je v slovenščini to, kar je Sergij Žadan v ukrajinščini. Poezija, mimo katere ne moreš. Je preprosto preveč silovita. Tudi če ne bereš poezije, ob tem obstaneš. To je pisanje, ki ga je treba vzeti zelo resno. Vendar neznanec iz članka ni prišel s škarjami izražat svojih literarnokritičnih pripomb k njenemu pesniškemu opusu ali založniški politiki založbe VigeVageKnjige. Zmotilo ga je javno izkazovanje pripadnosti skupnosti, ki svojo spolno usmerjenost izraža na kreativne načine. To je v manj razvitih okoljih moderno tudi ob paradah ponosa in sorodnih manifestacijah.
Leta 2024 deluje bizarno. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo samoumevno, ampak od takrat je do nekakšne evolucije v odnosih med ljudmi le prišlo. Za mono je značilno, da on ne ve, da je mona. To vedo ljudje okoli njega, ki trpijo njegovo bližino. So bili časi, ko so bili do istospolno usmerjenih ljudi vsi mone. Tudi sam sem bil eden od njih. Mi smo bili normalni, homoseksualci – v jeziku tistega časa – so bili Italijani. Zanje se je v Novi Gorici uporabljal niz izrazov, ki so danes izginili iz slovarja. Potem sta kreacionizem in darvinizem prišla v polemiko. Najprej si spoznal enega, ki je na skrivaj imel drugačno usmerjenost od tebe. Obojestransko nelagodje je bila prva faza evolucije. Potem si spoznal neke druge, ki se jim ni zdelo potrebno skrivati svoje usmerjenosti. V modo je prišla toleranca. Tudi toleranca je žaljiva, vendar manj od verbalne agresivnosti. Politično si se angažiral za enakopravnost. Nekakšen napredek je to bil. Prav mona nisi bil več, čeprav si morda ohranil nekaj karakteristik, ki so značilne za vso tvojo generacijo. Skozi bližnja znanstva si prišel do tega, da nisi več videl razlike med nami in njimi. Nastala so prijateljstva, kjer je bila spolna usmerjenost nevtralna kategorija. Vmes si se mlajšim generacijam ti zazdel čuden, ker se ti je zdelo, da moraš spolno usmerjenost opaziti in imeti o njej mnenje.
Dolga je bila pot do razumevanja pripovedi o Sodomi in Gomori iz Svetega pisma v sodobnih registrih. Mona zdaj izpade Lot, ki je bil meščanom pripravljen ponuditi svoji dve hčeri, da bi zaščitil policijsko enoto angelov. Meščani so pred hišo zahtevali, da jim predstavi angela, ki ju je bog poslal v inšpekcijo. Želeli so ju spoznati v biblijskem pomenu besede. Sveto pismo je narativna mojstrovina, vendar jo je dobro skrivati pred otroki. To je branje za odrasle. Vsemogočni je takrat imel nazore Sadama Huseina. Rad je imel Lota, ki je živel od predsodkov do svojih svobodomiselnih someščanov in je sledil fundamentalističnemu kultu svojega stvarnika. Sijajna pripoved o avtoritarnosti. Ko se Vsemogočni odloči požgati Sodomo in Gomoro in samo Lota in njegovo družino reši iz mesta, mu angela naročita, da se ne smejo ozreti za genocidom, ki ga puščajo za seboj. Brezčutnost je znak prave vere. Lotova žena, ki v Svetem pismu ostane brez imena, pa se ozre na gorečo Sodomo. Njej je žal za njenim radoživim mestom. Pogrešala bo življenje v njem. Zato se za kazen spremeni v solni steber.
Od takrat je minilo nekaj tisoč let. Sodomisti kot socialna kategorija so izginili iz rabe. Darwin je preskočil vsakogar, ki se ob pogledu na mavrično zastavo navdušeno začne vesti kot lik iz najmračnejših poglavji monoteizma. So trenutki, ko je jezik deskriptivno bogat. »Veš, če bi mone imele olimpijske igre, bi ti prišel drugi. Ti si taka mona, da bi ti tudi tam ne ratalo.«
Tak se je rodil in se izognil evoluciji.
