Na ta dan je leta 1942, v času italijanske ofenzive, umrlo 14 ranjencev partizanov in bolničarka, ker so se odločili, da raje umrejo, kot da se predajo. Bolničarka jim je to izpolnila in se še sama pokončala, ko so jih po izdaji soborca partizana napadli Italijani. Trije ranjeni partizani so preživeli. Te tri so Italijani po nekaj dneh spravili v vojaško bolnišnico v Ljubljano in čez čas obsodili na dosmrtno ječo; po kapitulaciji Italije so se vrnili domov in se spet priključili partizanom.
Eden izmed preživelih je poleti leta 1944 po naključju naletel na izdajalca. Italijani so mu izdajo ranjencev poplačali z internacijo na Rabu, po kapitulaciji pa se je vrnil in se kot harmonikar priključil kulturniški skupini partizanov. 12. julija 1944 ga je vojaško sodišče dolenjskega vojnega območja obsodilo na smrt. Izdajo je priznal.
Spomin na te žrtve se praznuje vsako leto. Letos so bili govorci na slovesnosti župan Loškega Potoka, Ivan Benčina, pater Bogdan Knavs in predsednik Računskega sodišča RS, Tomaž Vesel, vsi iz Loškega Potoka.
Popoldne istega dne sva z ženo obiskala še medvojno grobišče v Mali Gori pri Ribnici, brezno Žiglovica, kjer so bile 28. julija 1942 pobite žrtve partizanske medvojne revolucionarne vihre. Devet žrtev, domačinov iz Ribnice, in kasneje še štiri žrtve iz Strug.
OF je spomladi leta 1942 okrepila svoje delovanje in začela tudi napade na italijanske bunkerje, ki so varovali železniško progo med Žlebičem in Kočevjem. Italijanske oblasti so zato od lastnikov parcel ob progi zahtevale, da posekajo stometrski pas gozda na vsaki strani proge. Lastnikom parcel je bilo zagroženo, da bodo v primeru neizpolnitve ukaza kaznovani z visokimi finančnimi sankcijami, poslani v internacijo.
Na drugi strani je tudi OF, čeprav brez vsake legitimne oblasti, domačinom prepovedala sečnjo gozda ob progi in zagrozila s strogimi kaznimi za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval. Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi, ki so do teh dogodkov večinoma še podpirali OF, so se torej znašli med kladivom in nakovalom. 28. julija 1942 se je kljub partizanskim grožnjam vsa Prigorica odpravila na delo v vrtače. Lastnikom parcel so pomagali sekati gozd in čistiti grmovje tudi tisti domačini, ki sami sicer niso imeli zemlje ob progi.
Med delom je ljudi okoli osme ure zjutraj presenetila partizanska patrulja in jih pod grožnjo orožja s seboj nemudoma odvedla devet. Domačini, ki so sekali gozd skupaj z deveterico, so sprva menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Vseh devet domačinov, ki so jih partizani odpeljali v Malo Goro, pa je bilo nemudoma »obsojenih« na smrt. Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske«, domače OF in bile prepričane o grožnjah in nehumanosti italijanskega okupatorja. Žal so se motile.
Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo zmoto so plačale z življenjem. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino. Vse do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije se ni smelo javno spominjati te tragedije domačinov. Od tedaj sta bili pri breznu dve spominski slovesnosti, ob postavitvi spomenika in nato še križa.
Za pieteto do pobitih Slovencev gre v obeh primerih! To ni kultura, ki je lahko v ponos naroda za potrjevanje slovenskega mednarodnega ugleda. Kdo vse je zatajil?
Franc Mihič, Ribnica
