Zaposlil sem se tam, kjer je kazalo, da bomo od besed in želja prešli v praktično uporabo, v sistemu Gorenje, ki je oblikoval razvojni oddelek za solarne naprave, ki sem ga vodil skoraj desetletje. V tem času smo z roko v roki razvijali solarne komponente. Ideje smo dobivali na sejmih in v literaturi, Peter Novak nam je svetoval in organiziral je meritve v laboratoriju na Fakulteti za strojništvo. V času brez računalnikov in interneta je bilo tovrstno delo zelo drugačno, danes si ga ne moremo niti zamisliti več. Kljub temu smo skupaj razvili tri, še danes najboljše rešitve v svetovnem merilu. Najprej sprejemnik sončne energije s 95 % omočenostjo absorbcijske površine, ki je na meritvah pometel z vso konkurenco. Še danes je takšna zasnova brez konkurence. Razvili smo tlačni in tudi netlačni hranilnik toplote s fleksibilnim dovodom ogrete vode, kar je še danes najboljša rešitev na trgu. In razvili smo tudi solarno pečico, res dobro delujočo in praktično, s katero smo na svetovni razstavi v Brightonu poželi priznanje in dobili velika naročila. Vse to smo patentitali, a žal v Gorenju ni bilo posluha za ničesar, za kar ni bilo takoj več 100.000 kosov povpraševanja, zato je ta program tam ugasnil.
Vzporedno s tem smo se videvali na številnih strokovnih srečanjih. Na jugoslovanskih kongresih o uporabi sončne energije, na nacionalnih delavnicah in na evropskih in svetovnih kongresih in razstavah. Slovensko Društvo za sončno energijo je organiziralo skoraj vsako leto kongres na temo Zgradbe, Energija in Okolje in Peter Novak je bil naš najbolj poslušan uvodni govorec. Poslušalo ga je ogromno udeležencev, celo preko 550 smo jih našteli. Leta 1988 smo izvedli evropski solarni kongres z udeleženci iz 23 držav. S tovrstnimi srečanji in pisnimi materiali smo spodbudili in vodili gibanje za praktično uporabo energije sonca v praksi.
Ko je bilo treba napisati nacionalne strategije in nacionalne tehnične norme, je bil gospod Novak vedno povabljen k pisanju in jih je tudi napisal. Ko pa je bilo treba imenovati ministra (sekretarja) za energetiko, ga je politika zaobšla. Bali so se njegovih naprednih misli in idej, bali so se, da bi morali delati tisto, kar šele sedaj postaja logično, normalno in nujno. Politika ga je občudovala in ga poslušala, ni pa ga pustila odločati. Zato so bili programi, usmeritve in strategije vedno bolj napredni, kot so bila dejanja v praksi. Tako je ostalo do danes.
Še tale spomin: na nacionalnem srečanju na Rogli v osemdesetih letih je bila v referatu Franka Nemca predstavljena perspektiva fotovoltaike. Šlo je za veliko tehnološko novost, v katero smo sicer vsi verjeli, a so žal bili računi ekonomičnosti zelo pesimistični: odplačilna doba je bila med 400 in 600 leti, pač odvisno od cene denarja. Nikoli si nismo mislili, da bomo doživeli takšne tehnološko ekonomske razmere, kot na tem področju obstajajo danes. Tako hitro se spreminja tehnologija in ekonomija in v tej luči je današnje spogledovanje z Jek 2 vprašljivo. Zelo bomo pogrešali dr. Petra Novaka v soočenjih pred referendomom o Jek 2, kajti njemu pač nihče ni mogel nikoli reči, da je zanesenjak ali nerealen, kot lahko tako zaznamujejo klasični energetiki nas, »obnovljive« promotorje.
Peter Novak je gledal in videl energetiko kompleksno, ni bil pripadnik ene struje, pripadal je širokemu razumu in širokemu razumevanju področja. Njegovo zapuščino bi lahko skrčili na njegov nedavni prispevek v prilogi Mladine: Alternative – Misliti volitve, v katerem je s številkami podprta vizija slovenske energetike. Vizija za tiste, ki znajo zavihati rokave in ne le podpisovati milijardne pogodbe.
Pa pustimo energetiko, ki je od vekomaj imela nas »solarnike« le za folklorno spremljavo in velike besede. Spomnimo se Petra Novaka kot človeka – bolj se ga bomo spominjali po tem kot po dosežkih v energetiki obnovljivih virov.
Peter je imel markanten nastop in izžareval je izjemno dobronamernost, prijaznost v svojem odnosu do ljudi in javnosti. Njegov prijazen in žametni glas, je bil svetovna posebnost,, fenomen. Izražal se je natančno, zbrano, vsebinsko kompleksno. Njegov pozitivni odnos, prijaznost in spodbudnost do kolegov in odločevalcev je bil hipnotičen. Njegov večni rahel nasmešek je odpiral vrata v duše sogovornikov. Nikoli ni izrazito pokazal jeze, žalosti ali veselja, čustva je znal lepo aranžirati v prijeten, dostojen ovoj. In najbolj si bom zapomnil njegov smisel za humor. Ta je bil na inteligentni ravni: na nivoju suhoparnih dejstev, ki so pri pametnemu in informiranemu poslušalcu vzbudile humor. Njegova inteligenca in humor sta bila izjemna začimba naših srečanj in razprav.
Ko bomo letos poleti obeležili 40 let skupnega dela v Slovenskem društvu za sončno energijo, Peter ne bo mogel priti, a pustili bomo prazen stol in ga v duhu povabili k omizju, kjer bo vedno ostal z vsemi, ki smo ga poznali in spoštovali.
Bojko Jerman
