Naključni udeleženec tega obreda bi pomislil, da je duhovnik Dolan pravkar izvedel, da je Bog pred nekaj minutami podpisal odlok, s katerim prestavlja vesoljni potop za čas po naslednjih ameriških predsedniških volitvah, ali pa da je Jezus podpisal sklep o sklicu ekumenskega simpozija vseh bogov, ki trenutno delujejo na zemlji. A nič tako prozaičnega ni bilo. Veliko bolj zgodovinski dogodek se je pripetil v prestolnici Georgie, v Atlanti, nekaj, kar so prebivalci te zvezne države in z njimi meščani Ashburna desetletja čakali. Guverner Georgie, kot jeklo trden republikanec Nathan Deal, je podpisal zakon, po katerem bodo njegovi državljani poslej svobodno in ponosno lahko nosili orožje ne samo na ulici in na domačem dvorišču, ampak tudi v šolah, vrtcih, na razstavah in letališčih, v gostilnah in javnih kopališčih ter, kar je najbolj pomembno in epohalno – tudi v cerkvah po vsej domovini Georgii! Mogoče je to majhen korak za svetovni mir, je pa zato velik za ameriško demokracijo, osebno varnost in nacionalni ponos. Prišel je dan, ko bodo verniki v cerkev Gospe blažene odrešenice že na nedeljski maši izpod cerkvenih klopi, iz žepov, nahrbtnikov in izpod plaščev privlekli na dan na stotine kosov najrazličnejšega orožja, od revolverjev do avtomatskih pušk najrazličnejših kalibrov in ognjene moči, vse do ročnih minometov in lovskih pušk, da bi sirski predsednik Asad takoj z uporniki podpisal mir, samo da verniki iz Ashburna ne bi uporabili tega arzenala proti njemu. Namesto Biblije bodo s seboj prinesli orožje, da ga bo oče Dolan, ki si bo tudi za pas zatlačil colt 45, vernikom za zgled, blagoslovil in Bogu naslovil priprošnjo, da orožje nikoli ne bi zatajilo ali, bog varuj, zgrešilo cilja.
Povedati je treba, da je bilo prešerno po vsej Georgii, saj je ta država pokazala tistim puhloglavcem pacifističnim v Obamovi administraciji, da pravice do samoobrambe ni mogoče omejiti zgolj na lastno dnevno sobo, ampak je treba vsiljivce, tatove, nekulturneže in vse ostale nepridiprave ustreliti nemudoma, vedno in povsod. Tudi v cerkvi, kamor bi lahko prišli izmaknit zvočnike in poštenim ljudem ukrast vero. Že na cerkvenih vratih je treba po takšnih tresniti s šibrovko, pa bo mir. To je povsem človeško razumljivo preventivno obnašanje, ki je zdaj tudi uzakonjeno. Učitelj bo lahko mulca, ki teži na šolskem dvorišču v Albanyju, poknil v nogo, da mu nikoli več ne bo prišlo na misel motiti pouka. Bolje zdaj kot potem, ko odraste in postane zakrknjen kriminalec. Če kdo zdravniku v bolnišnici v Savannahu, tudi v Georgii, nesramno zasede parkirno mesto, bo doktor poslej lahko kar z okna ordinacije z ročnim raketometom raztreščil vozilo skupaj z vsiljivim voznikom. Lahko bi še naštevali, zakaj je ta zakon tako fantastičen, a mislim, da je poanta jasna. Toda zakaj so bili tako veseli zakona v Ashburnu in njemu podobnih mestecih? V Ashburnu v zadnjih desetih letih nihče nikogar ni ubil in imajo samo tri registrirane spolne sprevržence ter nekaj kalitev nočnega miru. Toda stopnja drobnih kraj je nekoliko nad povprečjem v državi in tej sramoti želijo narediti konec. Z orožjem v šolah, kinih in v cerkvah jim bo to prav gotovo uspelo v roku nekaj dni.
