Neznosna lahkost transformacije varuha človekovih pravic iz največjega zaveznika demokracije v državnega sovražnika je značilna za slovensko izkušnjo. Ko smo imeli "Bavconov svet", smo ga vsi dojemali kot moralno in strokovno referenco, kot svetlo luč, ki vodi iz totalitarnega mraka zlasti političnih pravic. Ko so "zatirani" demokratično prišli na oblast in ko so svet ali njegovi predstavniki in kasnejši varuhi začeli izvrševati svojo funkcijo in taiste demokrate na oblasti začeli opozarjati na kršitve, pa je prav nova oblast prepoznala to ustanovo kot svojega zakletega sovražnika. Seveda z niansami - po Hanžku: "Levi so bili prijazni, a niso naredili ničesar, kar bi morali, desni pa so bili odkrito napadalni in seveda naredili še manj."
Kakor koli, odnos do varuha, zlasti v parlamentu, je eden pomembnejših kazalcev resnične demokracije, ki pomeni predvsem spoštovanje človekovih pravic.
