Priznanje Slovenije s strani Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav). (…). Ker sem bil v letih 1990-1994 tajnik pri nadškofu Šuštarju, se natančno spomnim, kako se je nadškof Šuštar razveselil tega priznanja, za katero se je v tesnih prijateljskih odnosih s tedanjim papežem Janezom Pavlom II. prizadeval. Prav tega dne (13. januar 1992) je bila neka slovesnost v Cankarjevem domu in k nadškofu je pristopil tedanji zunanji minister dr. Rupel in nadškofu čestital in se mu zahvalil, da je na vse mogoče načine vse od prvih demokratičnih volitev in plebiscita 1990 bil tesno povezan s Svetim sedežem in tedanjim papežem Janezom Pavlom II. Iz zelo zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem kasneje izvedel, da se je papež Janez Pavel II. sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije. Tako naj bi 12. januarja 1992 mimo proceduralnih postopkov (ali običajnega diplomatskega čakanja na to, kako se bodo drugi odločili) sprejel odločitev o priznanju samostojne države Slovenije. Res je, da je nekaj držav že prej priznalo Slovenijo, toda moralna in simbolna vloga, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju, je bila, to lahko danes povsem mirno in argumentirano trdimo, ključnega in odločilnega pomena ter povsem jasna in izrecna podpora Sloveniji, da se vrne v evropsko skupnost kot samostojna država.
Pozeba
Že več let se ponavlja isti scenarij s pozebo
