Ta nepredstavljiva in neuresničljiva želja me je obšla po tistem, ko sem prebral, da je po letu 2010 naše gospodarstvo izgubilo 70.000 delovnih mest, država pa zaposlila 15.000 novih mešalcev megle, da so se plače v gospodarstvu zvišale za 0,8 odstotka, v negospodarstvu pa za še nekajkrat toliko. Po tistem, ko sem prebral, da se je gospodarstvo presenetljivo hitro pobralo (rast in izvoz čez vse napovedi) in si zato kravatarji lahko začnejo vračati povišice, ki da so se jim v letih suhih krav odpovedali. Ne morem, da si ne bi želel tega, ko berem o eksteritorialni jazbini na Slovenski cesti (BS), ki služi le še kapitalu EU (ECB).
Saj ne da kar koli privoščim učiteljicam, vzgojiteljicam, sestram, policistom, vojakom in snažilkam, toda neizmerno si želim, da bi skupaj s kravatarji po ministrstvih, direktoratih in rektoratih, bankah, DUTB tako kot stotisoči mojih so(delojemalcev) dobili kdaj v roke kuverto, v kateri bi pisalo »zaradi poslovnih razlogov vam preneha...«. Saj bi se večina njih kmalu vrnila na svoja delovna mesta, prepričan pa sem, da bi vsaj nekaj deset tisoč mešalcev megle za kar nekaj časa obtičalo na zavodu ali pa vzelo pot pod noge. Kot tisoči mladih, tudi zaradi njih, pred njimi.
Od leta 2000 sem upokojenec. Nominalno zadnjih nekaj mesecev prejemam nekaj deset evrov nižjo pokojnino kot takrat odmerjeno. Zakaj, osebno nisem bil obveščen, gotovo pa je bil kje objavljen ustrezen sklep. Čeprav zaslužena pretežno v enoumju (1976–1994), je prevelika, da bi mi pripadal regres, in lahko si predstavljate, kako neizmerno sem se razveselil napovedanih uskladitev. Naravnost bogovsko. Po šestih letih sem bil najprej ob nekaj deset evrov zato, da se bom po uskladitvi bolje počutil z manj kot deset.
Saj ne da bi verjel v kakršno koli spremembo ali v uresničitev želje. Ko je javni sektor izsiljeval in grozil s stavko, sem na tem mestu javno v dvanajstih točkah zapisal, kaj storiti, ko bodo šli na ulice. Morda se kdo spomni, a potem vse tiho je bilo.
Sprašujem se, ali bom dočakal, da bo še kdaj šlo na cesto gospodarstvo. Z družbeno odgovornimi lastniki, upravami in novim sindikatom na čelu. Novim! Stari sindikalisti v privatiziranem gospodarstvu so utišani za ljubi kruhek, »sindikalisti« v javnem sektorju in državnih podjetjih pa so se odločili za najboljšo ponudbo. Vsi. Stare sindikate, politiko in z njo povezano javno upravo ter državno gospodarstvo začasno preseliti na ulico. Kot so oni v imenu samostojnosti, neodvisnosti, konkurenčnosti, prestrukturiranja, privatizacije in demokracije izselili na ulice stotisoče delavcev.
Razen tistim nekaj desettisočem (kolateralna škoda bi jim rekel, kot so bili tranzicijski stotisoči), ki bi jim bilo takoj zelo hudo, bi bilo potem vsem lažje. Še posebno če bi se gospodarstvu pridružili enako ali še večkrat »nategnjeni« iz negospodarstva: varuške, učiteljice, policisti, vojaki, sestre, snažilke in hišniki.
V Luki Koper so dojeli. Branijo morda ne najtransparentnejše položaje, ki bi se jim dalo kaj očitati, toda če bodo le za drobec popustili, bodo povoženi. Da bi nekaj »težakov« mešalo štrene severnomorskim lukam? Nezaslišano! Saj je s politiko že vse dogovorjeno!
Ni denarja za strelivo, število generalov pa raste, policisti na ulici so žive tarče, za operacije otrok (medijsko podprto) zbiramo pokrovčke, v jok nas spravljajo s pretresljivimi zgodbami posameznikov ali pa z evforijo z »našimi« zmagami uspešnih in svojim ciljem predanih posameznikov…
Potem ko sem videl grafično rešitev za nov prometni znak za obvoz, ko sem prebral, zakaj kandidat za KPK (komisija za preprečevanje korupcije) ni bil izbran (povečal bi kazni za korupcijo?), me ne bo presenetilo, če bo iz naslova javne uprave (pristojnih) prišel zakonski predlog, da je znebiti se upokojenca olajševalna okoliščina (z vidika varčevanja...).
Ne budite me, če pa že, naj bodo to mladi.
Dušan Krečič, Ustje
