Daljnogled: Je zdaj čas za “metanje denarja iz helikopterja”?

Zdi se, da je tako. Bilančne vsote centralnih bank so narasle, ključne obrestne mere pa so dosegle spodnje meje, ki so skoraj enake ničli. Veliko poceni vode je, a očitno konj noče piti. Ni znakov inflacije, gospodarska rast pa ostaja medla in negotova, tako da mnogi pričakujejo kronično nizko gospodarsko rast, nekateri pa se celo bojijo še ene globalne recesije.

Toda tisti, ki odločajo, imajo še eno opcijo: da preklopijo v »še bolj čisto« davčno politiko, ki pomeni direktno financiranje vlade s tiskanjem denarja – tako imenovano »metanje iz helikopterja«. S svežim denarjem bi se bilo mogoče izogniti finančnim in podjetniškim sektorjem, gremo lahko naravnost k najbolj žejnim konjem: k potrošnikom s povprečnimi in nizkimi dohodki. Denar gre lahko k njim neposredno ali z vlaganji v infrastrukturo, kar ustvarja nova delovna mesta in povečuje produktivnost. S tem ko se poveča kupna moč tistih, ki jo najbolj potrebujejo, bi neposredno monetarno financiranje javne porabe tudi pomagalo izboljšati vključenost vseh članov družbe v gospodarstvih, v katerih se hitro povečuje neenakost.

Metanje iz helikopterja trenutno predlagajo tako levo kot sredinsko usmerjeni ekonomisti. Dejansko so mu naklonjeni celo nekateri konservativci, ki podpirajo večje izdatke za infrastrukturo, a hkrati še naprej zagovarjajo nižje davke in so proti zadolževanju države.

Nedavno so se pojavili veliko radikalnejši predlogi, ki odražajo nujnost sprememb v zdajšnji neuspešni monetarni politiki. Nekateri ne zahtevajo le višje minimalne plače, ampak tudi »obratno politiko dohodkov«, tako da bi vlade zasebnim podjetjem vsilile splošno zvišanje plač – kar bi dvignilo cene in spodkopalo deflacijska pričakovanja. Že samo dejstvo, da ekonomisti, ki še zdaleč niso skrajni levičarji, razmišljajo o takem državnem intervencionizmu, kaže, kako ekstremna je zdajšnja situacija.

Sam sem do neke mere naklonjen tem predlogom. Njihovo konkretno uresničevanje mora biti odvisno od vsakokratne situacije. Nemčija si na primer lahko privošči obratno politiko dohodkov, ker ima ogromen presežek v proračunu, a tu so politične ovire. Vsekakor je povečanje izdatkov za šolstvo, izobraževanje in infrastrukturo že skoraj v vseh državah nekaj samoumevnega in je politično realno.

A obstaja še neka druga, doslej premalo upoštevana dimenzija, na katero sta opozorila tudi Carney in Roach. Ničelne ali negativne realne obrestne mere, ko postanejo praktično stalnica, onemogočijo učinkovito porazdelitev kapitala in spodbujajo nastanek balonov, recesij in kriz. Prispevajo tudi k še večji koncentraciji dohodkov na vrhu družbe in škodujejo malim varčevalcem, ker velikim finančnim igralcem odpirajo priložnosti za dobičke zaradi dostopa do prihrankov z negativnimi realnimi stroški. Naj se sliši še tako heretično, a svetovno gospodarstvo bi imelo koristi od nekoliko višjih obrestnih mer.

Vendar dvigovanje obrestnih mer ne more biti politika, ločena od drugi ukrepov. Manjše, postopno dvigovanje ključnih obrestnih mora biti del širše proračunske in distribucijske strategije, v katero bi bili vključeni večji javni izdatki za infrastrukturo in izobraževanje, pa tudi mehka politika prihodkov, na primer z »moralnim prepričevanjem«.

Tudi pri takem pristopu bi morale pomembnejše centralne banke usklajevati svoje politike. Če bi ena sama poskušala uvesti višje obrestne mere, bi bilo njeno gospodarstvo takoj »kaznovano« z dvigom vrednosti valute, zmanjšano konkurenčnostjo in padcem izvoza, kar bi lahko spodkopalo povpraševanje in zaposlenost.

Če pa bi večje centralne banke istočasno zvišale obrestne mere, bi se ti učinki med seboj izničili. Koordinirano povečanje obrestne mere, na primer za 25 ali 30 točk, bi bilo nevtralno glede menjalnih tečajev in kratkoročne konkurenčnosti, tudi kadar bi to pomenilo, da so realne obrestne mere postale pozitivne. Če bi bili pri tem uspešni, bi lahko sledili novi manjši dvigi, kar bi ustvarilo prostor za tradicionalno »municijo« monetarne politike, ki bi jo bilo mogoče uporabiti v prihodnosti.

Ta uspešnost je odvisna tudi od hkratne proračunske ekspanzije po vsem svetu, pri čemer bi morala biti prizadevanja vsake posamezne države v sorazmerju glede na njene proračunske zmožnosti in primanjkljaj. Ta ekspanzija bi morala financirati svetovni program vlaganj v infrastrukturo in izobraževanje, pri čemer bi se morala osredotočiti na dva ključna izziva: čisto energijo in izobraževanje za digitalno dobo.

Koordinirana in pametna politika bi lahko spodbudila svetovno gospodarsko rast, izboljšala bi razporeditev kapitala, omogočila bi pravičnejšo distribucijo dohodka in zmanjšala nevarnost špekulativnih balonov. Različna srečanja v obdobju pred vrhom G-20 na Kitajskem, tudi v okviru Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, bi bili idealni forumi, kjer bi lahko zasnovali te ukrepe in se dogovorili o njihovem uresničevanju.

Ekonomska pravovernost in solo akcije so se očitno izkazali za neuspešne. Čas je za spoznanje, da inovativno mednarodno sodelovanje ni luksuz, ampak včasih – vsaj danes – nujnost.

Daljnogled je nova rubrika, ki jo bomo v Dnevniku objavljali občasno na straneh pisem bralcev. V njej bodo domači in tuji strokovnjaki podali svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.