S propadom banke SVB (Silicon Valley Bank) se je začela še ena etapa dolgotrajne ekonomske krize. SVB je bila 16. največja banka v ZDA, njen propad pa je drugi največji v zgodovini ZDA, po zlomih bank leta 2008. Se torej zgodovina ponavlja? Niti ne. Če gledamo na proces s širše perspektive, potem lahko rečemo, da se velika finančna kriza iz leta 2008 niti ni zares končala, le prikrita je bila.
Izjemni napori centralnih bank in držav, da bi rešile obstoječi finančni sistem, so bili bolj ali manj neuspešni. Dolgoletne nizke obrestne mere ključnih centralnih bank so umetno vzdrževale finančni sistem pri življenju, prav tako kot tudi velikanske spodbude držav gospodarstvu in prebivalstvu. Finančni sistem je ključni del ekonomskega sistema, saj denar omogoča proizvodnjo in trgovanje z izdelki in storitvami, gradnjo stanovanj in infrastrukture itd. Če se finančni sistem znajde v krizi, se to hitro odrazi v celotnem ekonomskem sistemu in le malo kasneje v družbi.
Zakaj je do najnovejše krize, ki jo zaznamuje zlom banke SVB, pravzaprav sploh prišlo? Leta poceni denarja, ki so ga zagotavljale nizke, celo ničelne ali negativne obrestne mere centralnih bank, so povzročila, da se je finančni sektor močno napihnil, pri tem so imele veliko vlogo tudi borzne špekulacije z delnicami, obveznicami in drugimi finančnimi instrumenti. Preveč denarja v celotnem finančnem sistemu pa po definiciji vodi v inflacijo. Resda je pri tem svojo vlogo odigral covid z delnim zaprtjem družbe in motnjami v delovanju ekonomskega sistema ter vojna v Ukrajini, vendar sta bila to samo sprožilca in ne prava vzroka za inflacijo, ki je prisilila centralne banke, da znova dvigujejo obrestno mero in s tem zvišujejo ceno denarja. In ravno to naj bi sprožilo propad banke SVB in verižno reakcijo v močno prepletenem svetovnem finančnem sistemu.
Banka SVB je denar, ki so ga hranili njeni komitenti, nalagala v obveznice daljših ročnosti, ki so se štele za varne naložbe. Z dvigom obrestnih mer pa je njihova vrednost padla. Hkrati pa so številna tehnološka podjetja iz banke začela dvigati denar, ki so ga potrebovala za poplačila višjih obresti na posojila, kar je prav tako posledica dvigovanja obrestnih mer centralnih bank. Dražji denar, preveč ohlapna regulacija bank in pohlep lastnikov bank po dobičkih so »litični koktejl«, ki je sprožil zlom banke. A to je samo vrh ledene gore, saj so tudi druge banke in finančne ustanove ravnale na podoben način.
Morda bodo države in centralne banke ponovno, kot že večkrat doslej, uspele preprečiti širši zlom finančnega sistema in posledično hudo ekonomsko ter družbeno krizo, ki bo »na noge« spravila velik del sveta, a slej ko prej se bomo znašli na točki, ko državam in centralnim bankam ne bo več uspevalo reševati komercialnih bank, velikih in malih podjetij, navadnih ljudi. Takrat bo nastopil čas za spoznanje, da zdajšnji ekonomski sistem preprosto ni več primeren za svet, v katerem živimo. Finančni sistem, ki je talec špekulacij na borzah, potrebuje temeljito prenovo. Medtem ko običajni ljudje in podjetja ob vsakem nakupu in prodaji izdelkov ter storitev plačamo davek, so transakcije na borzah neobdavčene. Že majhno obdavčenje borznih transakcij bi drastično zmanjšalo velikanski obseg špekulativnega poslovanja, ki povzroča stalna nihanja cen in brezsramno bogatenje posameznikov na račun realne ekonomije in družbe kot celote. Da sploh ne omenjamo, da bi s temi davki lahko rešili marsikateri pereč problem sodobnih družb.
Prav tako pa bi morali v globalni ekonomiji postaviti nove temelje za distribucijo dobrin, ki jo danes – na škodo revne večine sveta – uravnavajo predvsem velike korporacije in velike blagovne borze, predvsem z namenom ustvarjanja enormnih dobičkov. Ne gre samo za finančne instrumente, na borzah se špekulira tudi z najosnovnejšimi dobrinami, kot je hrana. Namesto špekulativnih (blagovnih) borz bi morali na globalni ravni vzpostaviti koordiniran sistem delitve dobrin, ki bi omogočil, da bi osnovne dobrine, ki omogočajo preživetje in blaginjo, dosegle slehernega prebivalca planeta. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve, koordinacija pa bi lahko potekala v okviru Združenih narodov, ki edini zastopajo celotno človeštvo.
V ta namen nam ni treba zrušiti vsega, kar poznamo danes. Še vedno potrebujemo podjetja, trgovine, banke in druge ekonomske institucije, a njihov temeljni namen ne sme biti »služenje« bogatim elitam, temveč človeštvu. Za bolj pravično delitev globalnih dobrin pa potrebujemo sodelovanje držav; brez mednarodnega sodelovanja tako in tako ne moremo rešiti ne mednarodnih konfliktov in ne okolja. Vstopamo torej v dobo mednarodnega (političnega) sodelovanja in ekonomije delitve; če ne prostovoljno, pa nas bo v to prisilil bližajoči se finančni in ekonomski zlom. Če ga bomo reševali na stare načine, bomo le še povečali njegovo in našo agonijo, če posežemo po novih »zdravilih«, pa bomo postavili temelje za nov svet – sodelovanja, blaginje in miru. Kako se bomo torej odločili?
Rok Kralj, Kamnik
