Prve zametke zasledimo že pred pol stoletja, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj je bil uresničen usodni prevrat v finančni in davčni politiki, ki predstavlja podstat ideologije neoliberalizma, tudi uradne ideologije EU. Neoliberalizem je vzpostavil proces legalnega prehajanja svetovnega bogastva v roke (last) peščice izbrancev. Sočasno se je začel desetletja dolg proces neizbežnega siromašenja večine prebivalcev sveta.
Kako je sploh mogoče, da takšen proces v svetu neovirano poteka že pol stoletja? To se dogaja, ker ideologijo neoliberalizma ohranja sistem upravljanja držav z orodji predstavniške demokracije. Politiki brez predaha ponavljajo mantro o »čudežnih sadovih« predstavniške demokracije, čeprav ta po poldrugem stoletju uporabe kaže razpoznavne znake politične fosilizacije. Neoliberalizem je naglo osvajal svet z pomočjo orodij predstavniške demokracije in s »čudežno« formulo D-L-P, deregulacijo gospodarstva (D), liberalizacijo trgovine in proizvodnje (L) ter privatizacijo državnih podjetij in javnega sektorja(P).
Neoliberalizem politiko izganja iz gospodarstva in ekonomije, zapoveduje privatizacijo javnih storitev in predstavniško demokratično odločanje zamenjuje z menedžiranjem. Tako se uveljavlja načelo, da javne politike ogrožajo ekonomsko svobodo, in imperativ, da trg potrebuje avtokratsko vodeno državo. Ko danes Unijo ocenjujemo s pravimi merili, ugledamo podobo, ki je prvovrstno presenečenje. Unija je poseduje lastnosti, ki jih v človeški vrsti opisujemo kot pojav »dvojne osebnosti«, strokovno »disociativna motnja identitete«. To so primeri, ko sta v enem človeku prisotni dve ali več osebnosti. In kje se »dvojna politična osebnost« razkriva v delovanju Unije?
Nobenega dvoma ni, da uradno ideologijo Unije predstavlja neoliberalizem (ena osebnost) in da je v takšnem okolju njen cilj uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (druga osebnost) skoraj neuresničljiv. Gre namreč za politična projekta, ki se medsebojno izključujeta, saj sta v popolnem navzkrižju. Dogajanja v svetu in v EU razkrivajo, da je v opisanem navzkrižju primat dodeljen sistemu neoliberalizma. Sistem človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zato v sistemu predstavniške demokracije bolj nekakšen okrasek. Sistem sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin pričakovano ne more odpraviti problemov, ki jih ustvarja neoliberalizem kot del »dvojne politične osebnosti«. Dokaze o takšni praksi najdemo tudi v samostojni Sloveniji.
Javnost pozna dva takšna primera. Prvi je tajni in nezakoniti izbris 25.671 oseb iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, drugi primer pa je nezakoniti izbris premoženja nekaj sto tisoč lastnikov delnic in podrejenih obveznic bank in varčevalcev pokojninskih skladov, zavarovalnic in družb za upravljanje. Ne glede na pravnomočne odločbe naših in evropskih sodišč številni izbrisani prebivalci Slovenije in razlaščenci še vedno niso dočakali poprave krivic, ki so bile storjene že pred desetletji.
Avtokrati res zlahka brez posebnih naporov prevzemajo svet. Za uresničevanje takšnih projektov imajo namreč skoraj idealne pogoje. Vzpostavljata jih neoliberalizem in sistem predstavniške demokracije. Povsem nasprotno pravilo pa velja za projekte demokratov. Neoliberalna politika na vse mogoče načine omejuje in ovira uresničevanje projektov, ki so povezani z uresničevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravična razdelitev bogastva sveta ni uresničljiv projekt.
Iz opisanih razmerij lahko izluščimo tudi verodostojen odgovor na vprašanje, ki je predmet številnih političnih razprav. Vladna koalicija in Golobova vlada nista uspešna pri uresničevanju napovedanih družbenih reform iz preprostega razloga, ker iz strankarskopolitičnih razlogov ne moreta uveljaviti ugodnosti, ki jih ponuja uporaba orodij avtokratskega upravljanja države.
Janez Krnc, Litija
