Ovinke obče, sploh pa ovinke na dirkaških progah. Kajti vsaka dirkaška proga ima vsaj enega, če ne več slavnih ovinkov, vsi ti ovinki ali pač odseki dirkališča pa imajo svoja slavna imena. Kot na primer skoka, poimenovana Mišnica in Kmetija v Kitzbühlu, ali Pasja glava in Kanadski zavoj na smuku v Wengnu, Kavarna na stari vitranški progi, Parabolica na avtomoto dirkališču v Monzi, Lasnica v Brands Hatchu. In še bi lahko naštevali, tja do Ovinka na Gradu, torej na cesti na Ljubljanski grad, kjer so motoristi svoje čase »polagali« in kjer je gospod Akrapovič (izpušni sistemi) v mladih letih dobil nadimek Fanatik.
Brezimni ovinek je brezveznik. Če ovinek kaj velja, so ga ljudje dodatno poimenovali, in šele ko ovinek dobi ime, zares postane ovinek. Posledično to velja tudi za kompletno progo. Šele poimenovani ovinki ji zagotovijo mitskost.
Tako je tudi na 1034 metrov dolgi sankaški progi Savske jame nad Jesenicami, eni od treh homologiranih sankaških prog pri nas, kjer se je konec prejšnjega tedna zgodilo drugo evropsko prvenstvo v športnem sankanju. Na vrhu je Cesarjev ovinek, sledijo Fotrov ovinek, Sindikalni štart oziroma mesto, od koder so se trideset let nazaj na sindikalnih tekmah merili jeseniški železarji, pa Most, šikana Frizer, Veliki ovinek in pa Betelov ovinek, zadnji pred ciljno ravnino. V vrstah Betelov, torej družine, ki ima svoj ovinek, nekaj nižje pa tudi kmečki turizem, je bilo letos sicer zaznati nejevoljo, ker niso imeli gostinske ponudbe na tekmovanju, kar je predsednik jeseniškega sankaškega kluba Jani Gregorič zavrnil kot neutemeljeno: »To lahko rečejo komu drugemu.« A v lokalna razmerja se ne gre vmešavati. Sploh ne na Gorenjskem.
Kje se torej dobi tekmo? »Jah, pred ravnino, tisti tadolgi zavoj je najbolj pomemben. Manj ko bremzaš, z večjo brzino prideš v ravnino,« razloži glavno skrivnost Rok Popovič, mladi sankač, ki je bil tokrat v funkciji pomožnega delavca na progi oziroma je s kolegom s proge odstranjeval sneg, ki se je nabiral. Popovič je namreč tekmovalni sankač, medtem ko se je evropsko prvenstvo vozilo s športnimi sanmi. Razlike med obema napravama so majhne. Tekmovalne sani so iz kovine in imajo sanice navznoter obrnjene za 45 stopinj, medtem ko imajo športne sani le 25-stopinjski naklon.
Športno sankanje je dejansko nadaljevanje sankanja z običajnimi rekreativnimi sanmi, le da so se te razvile v smeri tekmovalne oblike sank. Kar pomeni predvsem, da sprednji konici nista več prečno povezani in togi, temveč vibrirata vsaka zase. To sankaču omogoča, da s s stranskim pritiskom noge navznoter v vrh sanice dodatno vpliva na spreminjanje smeri. Sankač dejansko zavija s celim telesom. Poleg pritiskanja z nogo (če zavija levo, pritiska z desno nogo na desno sanico) hkrati z roko vleče krmilno vrvico in v ovinku privzdiguje notranjo sanico, obenem pa se s telesom nagiba v ovinek ter dodatno »drajsa« z notranjo roko po tleh. Idealen sankaški ovinek je tisti, ki je videti izpeljan kot na rezilu. Zato sankači sanice tudi pilijo »na iglo«, kot se reče, kadar pri piljenju robnikov pustiš, da napilek ene strani ploskve seže onkraj vertikalne linije druge ploskve. Pri piljenju smuči se ta »igla« praviloma pobira s kamnom ali brusnim papirjem, medtem ko jo sankači očitno puščajo, da deluje kot ozko rezilo.
»Progo smo začeli zamrzovati že pred mesecem, vendar pa nam je vmes odjuga vse pokvarila, tako da smo morali vse skupaj ponoviti. Progo sicer pripravimo tako, da s traktorjem najprej po vsej dolžini potegnemo sistem gum, ki sneg poravnajo, potem potegnemo še mrežo, ki poravna morebitne izbokline ter ostanke, nato pa polijemo,« pove mladi Popovič, ki bi se nekoč rad popeljal tudi v bobu. Nekje v tujini seveda. V Sloveniji bob proge ni. Edina v bivši Jugoslaviji je bila skonstruirana v Sarajevu za zimske olimpijske igre 1984, ki pa od vojne v BiH ni več v uporabi za vožnjo z bobom oziroma s sanmi. Danes rabi predvsem grafitarjem, ki so tam našli obilo betonskih površin za svoje izražanje.
Proga Savske jame je dejansko cesta ob vznožju Golice, ki jo sankači pozimi spremenijo v progo. Poleg tega, da jo zaledenijo, vzdolž cele proge s strani namestijo ograjo iz desk. Ob katero zadane nemalokateri sankač. Pri 80 kilometrih na uro, kolikor dosegajo, jo nekateri odnesejo zgolj z modricami, medtem ko si je mladi Popovič ob neki nesrečni priložnosti zlomil gleženj. »Pete sankaških čevljev imajo konice, da z njimi zaviramo, in s temi konicami sem se zataknil v leseno ograjo, noga je postala fiksirana in mi jo je zato obrnilo.« Brrr! No, kakšnih večjih tragedij v vsej zgodovini proge ni bilo.
Tudi največji nedeljski incident je bil povezan z ograjo. Na ključnem ovinku pred ciljno ravnino – kjer je bilo zbranih kakih petdeset ljudi, prav tako pa tudi postavljena stojnica s čajem iz okusne izvirske podgoliške vode, ki je tekla v grabnu pod progo (po 1,50 evra), smrekovčkom in pelinkovcem – je avstrijski tekmovalec v ograjo butnil tako močno, da je desko (debelo colarico) zlomil. V skladiščnem prostoru ob mali hiški na cilju je ekipa nemudoma pognala motorno žago, narezala in izoblikovala novo desko, posadka jo je ročno odnesla par sto metrov višje ter jo pribila na mesto, kjer je zevala luknja. Z avstrijskim tekmovalcem je bilo sicer vse v redu. »Praviloma ni hujših poškodb pri tem športu, razen če ne greš 'na gliho'. Potem gre pa noga,« je v šarmantno kleni gorenjščini, kakršno lahko slišiš samo v zgornjegorenjskem koncu, razložil brkati skrbnik proge.
Poleg že omenjenih čevljev – ki so bili malodane vsi, tako kot tudi lesene sani, od istega avstrijskega proizvajalca in zaradi svoje unikatnosti kar kličejo po tem, da se bo v mestu prej ko slej dalo v njih uzreti kakega hipster mladca (magari z neodstranjenimi špicami) – opravo sankačev sestavljajo še kombinezon, čelada in posebne rokavice. Preko kombinezona nosijo še kratke jeans hlače, ki imajo na zadnjici našite trakove – ti onemogočajo, da jim zadnjica drsi po ponjavi, ki je napeta med sanmi.
Mednarodno zvezo za športno sankanje so ustanovile avstrijska, nemška, italijanska in slovenska zveza, pridruženi člani pa so še Liechtenstein, Švica in Hrvaška. Predstavnikov zadnjih treh držav na Savskih jamah ni bilo, lahko pa o dejanski razširjenosti sankaške scene sklepamo tudi po tem, kje vse ima podjetje Torggler, na katerega sankah je tekmovala večina, svoje poslovalnice. Gre za štirikotno območje, katerega spodnjo južno mejo predstavlja linija Bergamo–Salzburg, zahodno Bergamo–St. Gallen, na severu ga zapira linija St. Gallen–München in na vzhodu München–Salzburg. Strogo osrednjealpska zanimancija torej. Evropskega prvaka so v športnem sankanju dale štiri države.
Navkljub temu se neumorni Bojan Rakovec alias »rateški poliglot« ali pa »največja goflja Gorenjske«, kot ga je predstavil kolega iz organizacijske ekipe, v vlogi uradnega napovedovalca ni zaustavljal: »Včeraj smo videli tristo spustov. Danes tristo! Neverjetna udeležba. Mozak da ti stane.« Slednjega sicer ni prevajal v nemščino, je pa ves čas napovedoval dvojezično in v redkem trenutku predaha priznal: »Uf, včeraj me je po koncu dneva prav bolela čeljust od govorjenja.«
Točne številke pravijo, da je minuli vikend tekmovalo 126 tekmovalcev v enosedih in 19 v dvosedih. Enosede sanke so kanček hitrejše od dvosedov. »Sankaštvo je zagotovo osnova zimskega športa, bolj bazično od smučanja kakor tudi od drugih disciplin. Sankanje obstaja, odkar pomnimo. S tem da imamo še eno panogo: samotežne sani, torej sani, s kakršnimi so nekoč vozili seno v dolino. Takšne sanke upravlja posadka treh, pri nas pa to disciplino negujejo predvsem v Dolenji vasi,« pove predsednik Gregorič.
Če je sankanje izhodiščna veščina alpskega sveta in življa, lahko rezultate minulega evropskega prvenstva »zlorabimo« za kanček širšo analizo dejanske vpetosti slovenstva v to bazično alpsko kulturo. Rezultati namreč kažejo na to, da je slovenska alpskost dejanski rob pojava. Z izjemo kategorije starejših članic, kjer sta si prvi mesti razdelili Slovenki Tina Tolar in Bernarda Lukančič, so prva mesta v vseh drugih kategorijah zasedli Tirolci. Bodisi iz Avstrije bodisi Italije. In kot največji slovenski sankaški uspeh se šteje prvo mesto Boruta Kralja iz Podljubelja na finalni tekmi Red Bull svetovnega pokala v sezoni 2002/03. Eden od slovenskih udeležencev, Vili Rokavec iz Dolenje vasi, pravi: »Sankam od leta 1981. Dejansko je bil to v Dolenji vasi edini zimski šport, s katerim si se lahko ukvarjal. Tudi danes se je izkazalo, da imamo slovenski tekmovalci težave na ovinkih. Tehnično nismo tako podkovani kot na primer Avstrijci, pa tudi naša oprema ni tako dobra.«
Če se spomnimo standardnih izjav tako slovenskih alpskih smučarjev kot predstavnikov drugih športov, katerih osnova je drsenje po snegu oziroma spuščanje po hribu navzdol, je gospod Rokavec izrekel malodane standardno ugotovitev o tehnično-tehnološkem zaostajanju. Le da se marsikdo doslej ni zavedal, da vse to znanje in smisel za spuščanje po bregu, za katerega se, ko gledaš avstrijske smukače, zdi, da je že nekaj malodane genetsko ponotranjenega, izhaja iz sankanja.