»Tam so najstarejši primerki sagovih palm, aravkarij in kaktusov, ki rastejo v Evropi,« je povedal Peter Ribič, ki v Biotehniškem centru v Naklem organizira izobraževanje odraslih. V četrtek s Sabino Šegula ponovno odhajata v Vatikan, kjer bosta oltar bazilike svetega Petra prekrila z belim in rumenim cvetjem, v vrtove pa tudi onadva letos morda ne bosta prišla.
»Odkar je papež Frančišek, je tja težje priti, ker ne živi več v rezidenci, ampak v Santa Marti poleg bazilike,« je pojasnila doktorica Sabina Šegula, ki predava v istem centru. »Stoletno tradicijo varovanja papežev je postavil na glavo. Giblje se prosto, zato je vse veliko bolj zastraženo.«
Za šolnika, ki učita, kaj vse se lahko počne z rastlinami, so papeški vrtovi raj na tej zelo konkretni zemlji. Kontinuiteta ima v tej instituciji zelo pozitiven zven.
Parki so njegov poklic
»Tam so sami presežki,« je rekla Šegulova med pripravami na pot v Rim. »V minulih stoletjih so za zahvalo papežu prinesli rastline Krištof Kolumb in drugi raziskovalci, ki so prvi potovali čez oceane. Pogosto je bila to edina takšna rastlina v Evropi. Rasla je petsto let in je nedotaknjena. V vrtovih so mnoge preživele do danes. Težko je povedati, kaj občutiš, ko vidiš rastlino, ki si je vajen kot sobne smreke, v Vatikanu pa je velika kot smreka na Pokljuki in je morda prvo takšno drevo, ki je sploh bilo posajeno na tej celini.«
Peter Ribič je profesor za področje krajinskega oblikovalstva, parki so njegov poklic.
»Vsa drevesa v vatikanskih vrtovih mi predstavljajo nekaj neverjetnega. Tam so rastline, ki veljajo v parkovnem vrtnarstvu za popolne eksote. Najdete jih tudi drugje, vendar so tam že zelo stari primerki. Tam vidite sijajen primer zelo razvite parkovne kulture. Vrtovi so prelepi.«
Običajni obiskovalci jih droben delček lahko od strani vidijo samo skozi eno okno vatikanskih muzejev. Profesorja sta se po njih lahko sprehajala, ker sta v sosednji baziliki že trikrat opravila težaško delo. S cvetjem sta prekrila glavni papežev oltar, ki je trideset metrov visoka kompozicija iz brona in marmorja.
Velika noč je narejena za ljudi, ki so iz rož naredili svoj poklic. »V Rimu naju že čakajo vrtnice, lilije, orhideje in solidago,« je pojasnil Ribič. »Vsako leto jih podari San Remo. Tri dni bova v vatikanski vrtnariji. Tam nam dajo škatle z gobami. Prinesejo vodo in dajo na voljo en tovornjak rož. Oltar je ogromen. Okrasiti je treba šestdeset metrov osrednjega oltarja v cerkvi, skozi katero gredo v tem času reke ljudi. To je nemogoče narediti v sami baziliki. Vse naredimo že prej v vrtnariji. Narediti pa je treba tako, da sestavne dele aranžmajev tri dni skladiščimo v sosednjem prostoru in jih potem v soboto popoldne prenesemo v baziliko. Za toliko časa baziliko zaprejo, notri nas ostane samo deset ali petnajst. V treh, štirih urah potem okrasimo ves oltar in v enem zamahu opravimo vse delo.«
Rumena ni barva ljubosumja
»Sestavni deli so dolgi osem metrov. Ko je celota narejena, jo vrtnarji označijo s tablicami, tako da se natančno ve, kako bodo sestavljeni skupaj.«
Osrednji del oltarja je bronasti baldahin, za katerega je Gian Lorenzo Bernini snel kovino kar s Panteona. Naredil je največjo bronasto skulpturo na svetu. Za njim je stari oltar iz Konstantinove bazilike, ki je postavljen nad grob svetega Petra. »Okrasiti je treba vse štiri Berninijeve stebre. Za vsakega od njih je osem metrov dekoracije. Za oltarni del dvanajst metrov, ob straneh po tri metre pa še nad kripto.«
Vso kompozicijo prekrije cvetje, ki pa mora spregovoriti v skladu z liturgijo in tradicijo. »Cvetje ima svojo govorico,« pravi Šegulova. »Pomembni sta simbolika posameznih rož in izbira barv, ki je v različnih tradicijah lahko zelo različna. V krščanstvu bele lilije simbolizirajo nedolžnost Matere božje, nagelj pa je v zgodovini predstavljal Kristusa. Vrtnica je zelo delikaten cvet. V srednjem veku in gotiki je veljala za pohujšljivo, šele v renesansi je bela vrtnica dosegla spodoben status in tudi sama začela predstavljati čistost. Bela barva je čistost in nedolžnost, rumena pa slavje. Z ljubosumjem rumena nima ničesar.«
Delajo znotraj strogih omejitev. »Sveti Peter je zgrajen v renesančnem slogu, posebno fantazijskih aranžmajev se ne da delati. Poličke so svoje širine, posode so tipske. Vse mere so določene.«
V soboto ponoči postavijo cvetlični oltar, ki se zasveti v nedeljo zjutraj, ko cerkev odprejo za veliki praznik. Traja en dan, ampak ta dan je res sijajen.